Slovenski hribi - Uršlja gora ali Plešivec, 1699 m

Slovenski hribi nas vabijo skozi vse leto, do nekaterih vrhov pozimi ne moremo, a večina gora je ves čas dostopnih. Ko se odpravljamo v hribe vedno preverimo vremensko napoved in če je napovedano slabo vreme, turo raje odpovejmo. Prav tako moramo odpravo v gore prilagoditi svojim psiho fizičnim sposobnostim in se primerno opremiti.

Na spletnih straneh, ki objavljajo trenutne razmere v gorah, lahko dobimo koristne informacije, tako o stanju planinskih poti, vremenskih razmerah in o odprtju planinskih koč. V času COVID-19 so bile mnoge koče zaprte, zato pred odhodom vedno preverimo trenutno stanje.

Kazalo

Slovenski hribi – Karavanke in Kamniško – Savinjske Alpe

Karavanke in Kamniško – Savinjske Alpe sestavljajo 120 kilometrov dolgo in 6 do 40 kilometrov široko zaporedje kompleksnih geoloških formacij. Od zahoda proti vzhodu poteka glavni prelom periadriatskega šiva, ki predstavlja tektonsko mejo med vzhodnimi in južnimi Alpami.

To mejo imenujmo tudi karavanška linija in loči severne Karavanke od južnih. Glavni greben Karavank ne predstavlja samo geografske meje, med severom jugom so tudi večje razlike v vegetaciji in rastlinstvu.

Tolsta Košuta – 2059 m – Geološka pot Meli

Geološka pot Meli, s katere se lahko povzpnemo na Tolsto Košuto, je speljan skozi divjo in skalnato pokrajino pod pečinami Tolste Košute. To planinsko pot imenujejo tudi Drechslersteig, ki je bila po drugi svetovni vojni opuščena, a jo je v zadnjih desetletjih obnovilo slovensko planinsko društvo Celovec. Po tej divji planinski poti so se v nekdanjih časih prebivalci gorske doline Karavank iz vasice Sel, podajali na romanje v Brezje v Savski dolini.

Nevarna in prepadna pot je bila speljana okoli pečin Košute na vzhodu. Slovensko Planinsko društvo Celovec, je skupaj z občino Sele, v tej divji pokrajini uredilo geološko pot, ki se imenuje Geo- Trail Meli. Pred vstopom na geološko pot na Avstrijski strani, je informacijska tabla, kjer je v nemškem in slovenskem jeziku razlaga geoloških razmer, v katerih so nastale Meli.

Po geološki poti se lahko z Orlovega sedla vzpnemo tudi na Tolsto Košuto, ki je najvzhodnejši vrh mogočnega grebena Košute. Do Tolste Košute pa lahko pridemo tudi s slovenske smeri in sicer po nemarkirani poti od planine Dolge Njive.

Dolge Njive 1400 m- Tolsta Košuta – Vzhodni vrh – 2057 m

Tolsta Košuta ima dva vrhova in sicer Vzhodni vrh 2057 m in zahodni vrh 2026 m. Ta prelepa gora je bolj obiskana iz avstrijske smeri, saj je tam od sedla Šajda po Meleh speljana tudi izredno zanimiva geološka pot. Iz Slovenske smeri se do Tolste Košute odpravimo od planine Dolge Njive. Iz Tržiča se peljemo do vasi Jelendol in naprej v Medvodje. Nato se peljemo naprej proti smeri Košutnikov Turn in planina Dolge Njive, kjer pri manjšem opuščenem kamnolomu parkiramo.

S parkirišča nadaljujemo po kolovozu ali po gozdni poti, kmalu pridemo do planine Spodnja Dolga njiva. Nadaljujemo mimo planšarije in pri smerokazu zavijemo v smeri Košutnikov Turn, vzhodni pristop. Pot nas kmalu pripelje na planino Zgornja Dolga njiva, kjer se v osrednjem delu planine končajo markacije.

Mi nadaljujemo naravnost in ko se pot razcepi zavijemo levo. Tukaj pazimo da ne spregledamo poti, ki je speljana skozi rušje in nas pripelje do pašne ograje, kjer že vidimo divjo pokrajino na Avstrijski strani. Pot se nato ves čas dviga čez vse bolj strma travnata pobočja in kmalu nas pripelje na vzhodni vrh Tolste Košute. Na vzhodnem vrhu je vpisna skrinjica in žig, pot pa lahko podaljšamo do zahodnega vrha Tolste Košute.

Od parkirišča do planine Spodnja Dolga njiva na nadmorski višini 1400 metrov 20 minut, od planine Spodnja Dolga njiva do planine Zgornja Dolga njiva 1580 m, 25 minut. Od planine Zgornja Dolga njiva do vzhodnega vrha Tolste Košute 1 ura in 20 minut, do zahodnega vrha Tolste Košute 15 minut.

Košutica – Ljubeljska Baba – 1968 m

Košutica ali tudi Ljubeljska Baba je razgledna gora, ki se nahaja severno od zahodnega grebena Košute. Na vrhu je prelep razgled po osrednjem delu Karavank. Na Košutico se lahko podamo po različnih poteh, mi smo opravili krožno pot: Ljubelj – mimo koče na Ljubelju – čez stari Ljubelj – Košutica – Hanjževo sedlo – planina Korošica – Ljubelj. Za celotno pot smo potrebovali približno 6 ur.

Izhodišče za krožno pot je prelaz Ljubelj, kjer je veliko parkirišče. Na koncu parkirišča nas pričaka tabla za Kočo na Ljubelju, za lahko označeno pot bomo potrebovali 45 minut.

Od Koče na Ljubelju nadaljujemo pot čez Stari Ljubelj na avstrijsko stran. Po nekaj minutah hoje nas smerokaz usmeri desno v gozd. Steza se vije skozi gozd in se rahlo vzpenja. Po približno pol ure nas pot pripelje na mejni greben. Pot po grebenu je lepo speljana po izredno strmih pobočjih, posebna previdnost je potrebna kadar je pot mokra in spolzka.

Na poti nas čaka nekaj varoval, najbolj nam v spominu ostane kovinska lestev, s pomočjo katere prečimo izpostavljene del. Kmalu pridemo na pašnike Grunta, pot nas pelje naprej po grebenu, vmes se nam priključi pot od koncentracijskega taborišča. Kmalu pridemo do razpotja, kjer se levo odcepi pot na Dovjakovo sedlo, z desne pa se priključi pot s planine Korošice. Pot sedaj postane strma, najprej se vzpenjamo skozi redek gozd, kmalu pa gozd izgine in hodimo po razglednem grebenu.

V poletnem času nas tukaj pričakajo prelepe gorske cvetlice. Kmalu pridemo na razgleden vrh Košutice. Pot lahko nadaljujemo naprej proti Hanjževo sedlo in nato do planine Korošica.

Od prelaza Ljubelj do Košutice bomo potrebovali približno 3 ure, pot od Starega Ljubelja do Košutice je označena kot zahtevna označena pot.

Košutica – Hajnževo sedlo – Planina Korošica – prelaz Ljubelj

Z vrha Košutice nadaljujemo pot proti Hajnževemu sedlu. Pot je najprej speljana strmo navzdol, kamor se po skalah spustimo s pomočjo jeklenic in takoj spet vzpnemo na predvrh. Od tam naprej nas poti vodi po rahlo izpostavljenem grebenu, na najbolj izpostavljenih mestih so jeklenice, vendar ne povsod. Sledi spust po slovenski strani grebena po ruševju in nato strm spust proti Hajnževo sedlu, kjer je državna meja.

Od Hajnževo sedla se nato po lepo urejeni poti spustimo do planine Korošica. Za pot od sedla do planine Korošica bomo potrebovali približno pol ure. Od planine Korošice se vremo do prelaza Ljubelj in tako zaključimo izredno lepo in razgledno pot.

Krožna pot prelaz Ljubelj – mimo koče na Ljubelju – Košutica – Hajnževo sedlo – planina Korošica – prelaz Ljubelj. Na nekaterih delih je pot označena kot zahtevna označena pot, za celotno krožno pot potrebujemo približno 6 ur.

Lipoldov mlin v Koprivni

Kadar nas pot zanese na Koroško, se kot pravi hribovci seveda povzpnemo na Uršljo goro in Peco. A na Koroškem si lahko ogledamo še mnoge druge naravne in kulturne znamenitosti.

Izredno zanimiv je Lipoldov mlin v Koprivni, ki si ga lahko ogledamo na turistični Mlinski cesti. Turistična pot poteka na relaciji Šoštanj – Topolšica – Črna na Koroškem – Luže – Železna Kapla. Mlinska cesta poteka na območju, kjer so bili mlini pomemben del življenja.

Prvič so mlini na tem območju omenjeni že 15.stoletju. Na tem območju je včasih delovalo več kot 300 mlinov, običajno je imela vsaka kmetija svoj mlin, kar je bilo seveda mogoče zaradi mnogih potokov in strme pokrajine.

Nekaj mlinov se je ohranilo vse do danes, v občini Črna na Koroškem še vedno delujejo Lipoldov mlin, Burjakov mlin in Knezov mlin.

Lipoldov mlin je vsekakor vreden ogleda, posebej zanimiv bo izlet za otroke, saj bodo lahko v živo videli kakšno je bilo življenje naših prednikov.

Uršlja gora 1680 m

Uršlja gora ali Plešivec 1680 m, je razgledna gora med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem. Tik pod vrhom Uršlje gore stoji Dom na Uršlji gori. Prvo kočo na Uršlji gori so leta 1921 zgradili člani nemško avstrijskega planinskega društva. Po prvi svetovni vojni je kočo v upravljanje prevzelo planinsko društvo Mislinja. 29. avgusta 1942 je koča pogorela, takoj po vojni pa je pogorelo kočo v prevzelo planinski društvo Prevalje.

Kočo so obnovili in jo odprli 22. avgusta 1948. Leta 1983 je društvo zgradilo nov prizidek in ga povezalo z obnovljeno staro kočo. Povečan in prenovljen dom na Uršlji gori so odprli 17.junija 1984 ob 65 letnici delovanja planinskega društva Prevalje.

Koča je še vedno v lasti planinskega društva Prevalje, ki jo daje v najem. Na vrhu Uršlje gore stoji tudi poslopje RTV s stolpom in seveda znamenita cerkev Svete Uršule, ki je bila zgrajena že leta 1602.

Poti na Uršljo goro

Na Uršljo goro se lahko podamo po mnogih poteh, izberemo tisto, ki je nam je najbližja in za katero imamo dovolj kondicije:

Koča na Naravskih ledinah – Uršlja gora – 1 ura in 45 minut – lahka označena pot
Poštarski dom pod Plešivcem – Uršlja gora – čez Kozarico – 2 uri in 30 minut – lahka označena pot
Ivarčko jezero – Uršlja gora – Železarska pot – 2 uri in 45 minut – lahka označena pot
Zapornica pod Malim vrhom – Uršlja gora – po cesti – 50 minut – lahka označena pot
Ciganija – Uršlja gora – zimska pot -2 uri in 30 minut – lahka označena pot
Poštarski dom pod Plešivcem – Uršlja gora – čez Kal – 2 uri in 45 minut – lahka označena pot
Ivarčko jezero – Uršlja gora – Grofovska pot – 2 uri in 50 minut – lahka označena pot
Ivarčko jezero – Uršlja gora – čez Kozji hrbet – 3 ure – lahka označena pot
Andrejev dom na Slemenu – Uršlja gora – 2 uri in 45 minut – lahka označena pot
Ciganija – Uršlja gora – 2 uri in 15 minut – lahka označena pot
Žerjav – Uršlja gora – 3 ure in 15 minut – lahka označena pot
Mežica – Uršlja gora – mimo Svetega Lenarta in Koče na Naravskih ledinah – 5 ur in 30 minut – lahka označena pot
Mežica – Uršlja gora – mimo Svetega Lenarta in čez Kozji hrbet – 5 ur in 15 minut- lahka označena pot
Leše – Uršlja gora – mimo koče na Naravskih ledinah – 4 ure in 24 minut – lahka označena pot

Železarska pot – Ivarčko jezero – Uršlja gora

Izhodišče za vzpon po Železarski poti do Uršlje gore je Ivarčko jezero, 633 m. Do Ivarčkega jezera se pripeljemo mimo Kotelj, pri jezeru parkiramo na enem od lepo urejenih parkirišč. Odpravimo se do krožnega križišča, kjer opazimo označevalno tablo, ki nas usmeri v gozd proti Uršlji gori. Pot nadaljujemo do mostu, ga prečimo in nato takoj zavijemo desno v hrib.

Po nekaj minutah hoje pridemo do table za Grofovsko pot in če želimo, lahko pot nadaljujemo tudi po tej poti. Železarska pot se nadaljuje naravnost in ko pridemo iz gozda, pot nadaljujemo pod kmetijo Jurček vse do partizanskega spomenika. Pri spomeniku zavijemo desno na cesto pod gozdom. Cesta se nato usmeri v gozd in označevalna tabla nas usmeri levo navzgor. Tukaj se nam odpre razgled na Ravne na Koroškem, na Strojno in na Košenjak v ozadju.

Pot nadaljujemo po gozdu, ves čas se vzpenjamo in vmes pogosto prečkamo gozdne ceste. Pot je lepo urejena in dobro označena. Pot nas pelje tudi mimo izvira Uršljice, kjer si lahko natočimo pitno vodo. Malo pred izvirom Uršljice, se združita Grofovska pot in Železarska pot.

Pot nas pelje naprej strmo navzgor in kmalu se priključimo Slovenski transverzalni poti, ki poteka od Poštarskega doma. Tukaj je tudi lepo urejeno božje potni križ.Pot nadaljujemo po transverzalni poti in deloma tudi po cesti, tik pod vrhom Uršlje gore se pridruži še pot iz Andrejevega doma na Slemenu.

Za pot po Železarski poti do vrha Uršlje gore bomo potrebovali 2 uri in 45 minut, naredili bomo 1066 metrov višinske razlike. Pot je v poletnem času primerna tudi za otroke, lahko pa izberemo tudi kakšno bližjo pot. Če se na pot odpravimo v zimskem času,potrebujemo dereze in cepin.

Slovenski hribi – razgled z vrha Uršlje gore

Ko se povzpnemo na vrh Uršlje gore, se pred nami odpre prelep in obširen razgled:

Na vzhodu in jugovzhodu vidimo Mislinjo, Šaleško dolino, Spodnjo Savinjsko dolino, Slovenj Gradec, Velenje in Šoštanj.
Nekoliko zadaj vidimo Pohorje, Paški Kozjak, Goro Oljko in Posavsko hribovje.
Proti jugu se nam odpre pogled na Smrekovec, Golte, Dobrovlje, Menina planina, za Belimi vodami pa se vidi tudi nekaj Gornje Savinjske doline.
Od jugozahoda proti severozahodu vidimo Raduho, Olševo, Savinske Alpe, Peco in Svinško planino.
Na sever se nam odpre pogled na Mežiško dolino, Prevalje in Ravne na Koroškem.
V podnožju Uršlje gore opazimo Ivarčko jezero, Kotlje in Preški vrh.
Če pogledamo na desno vidimo hribovit Selovec, dolino Strojna, Črneško goro in zadaj Golico.
Razgled na severovzhodu nam razkrije delček dravske doline in nad njo Košenjak.
Kadar nam je vreme naklonjeno, vidimo tudi Julijce s Triglavom, Visoke Ture in Panonsko nižino.

Zanimivosti o Uršlji gori

Slovenski hribi so že od nekdaj vabili ljudi. Uršlja gora je del Mežiških Karavank, čeprav tega izraza ne slišimo pogosto. Uršlja gora je zadnja, najvzhodnejša gora tega visokogorja in je tako zajetna, da so jo v daljnih časih imenovali samo Gora. Tudi naselji v bližini se imenujeta Gora in Podgora.

Vrh Uršlje gore je iz apnenca in je severno stran strm in skalnat in včasih je bil od daleč videti nekako siv in neporaščen. Ko so v letih 1600 do 1602 postavili cerkev Svete Uršule, se je ime gore Plešivec počasi spremenilo v ime Uršlja gora.

Zoisova zvončica

Na Uršlji gori najdemo različna zdravilna zelišča, rastejo pa tudi značilne rastline Jugovzhodnih in Apneniških Alp. Tukaj najdemo Zoisovo zvončnico, kortuzijevka ali rdeči zvonček, ki cveti maja ali junija. Na Uršlji gori raste tudi alpska zlatica, ki je značilna za vse vzhodne Karavanke. Zoisova zvončica se je na naših tleh ohranila še iz časa pred ledeno dobo. Prvi, ki je to prelepo cvetlico opazil in jo dal v strokovno oceno celovškem botaniku Franc Ksaver Wulfen, je bil Karl Zois. Po Karlu Zoisu je zvončica tudi poimenovana.

Svoje prve zvončice je našel v bohinjskih Alpah in na Storžiču, ter kmalu ugotovil, da je vedno našel še neznano rožo. Zoisova zvončica se od ostalih vrst iz istega rodu jasno razlikuje po obliki venca modre barve. Ostale zvončice imajo zvonast cvetni venec, pri Zoisovi zvončici pa je ustje venca močno zoženo, večne krpe so znotraj dlakave, na vrhu pa imajo zvezdico petih zobčkov. Zoisova zvončica je endemit naših Alp in je zelo stara rastlina.

Rastišče Zoisove zvončice sega na zahodu v Karnijske Alpe, na severu do Obirja v Karavankah in na jugu do Trnovskega gozda. Uršlja gora je najbolj vzhodno nahajališče Zoisove zvončice pri nas. Najpogosteje jo najdemo v skalnih razpokah visokogorskega pasu Julijskih in Kamniško – Savinjskih Alp. Botanik Viktor Petkovšek jo je imenoval prava hči slovenskih planin.

Zoisova zvončica je od leta 1922 zavarovana. V Rdečem seznamu ogroženih praprotnic in semenk iz leta 1989 je uvrščena med neogrožene vrste kot endemit s klasičnim rastiščem pri nas, vendar s poudarkom, da obstaja potencialna možnost ponovne ogroženosti.

Slovenski hribi: Uršlja gora: