Kam v hribe – Julijske Alpe

Slovenci smo strastni hribolazci, gore dobro poznamo in jih tudi redno obiskujemo. Kam v hribe? Slovenija je tako zelo raznolika in slikovita dežela, da nam to vprašanje ne sme predstavljati težave. V poletnem času so najbolj oblegane pohodne poti okoli Triglavske skupine gora,  čeprav se žal večina pohodnikov poda samo do Triglava, prezre pa okoliške, prav tako lepe gore. Kadar se v gore odpravljamo z otroki, izberemo ture ki jih dobro poznamo in jih bodo otroci zmogli. Otroke v hribih ves čas primerno varujemo. 

Med najbolj obiskanimi gorami pri nas so seveda Julijske Alpe, Karavanke in Kamniške Alpe. Julijske Alpe delimo na več skupin, tukaj bom podrobno opisala Triglavsko skupino in Bohinjske gore. Sprehodili se bomo tudi do Krnske skupine, Kaninske skupine, do Jalovca, Mangarta, Viš, Montaž, Razor, Prisojnik in Martuljška skupina. 

Kam v hribe

Z Julijskimi Alpami se na jugovzhodu srednje Evrope zaključuje približno 1200 km dolg Alpski lok. Kamnine Julijskih Alp so nastale v mezozoiku, ko so se tedanjem morju nalagale debele plasti dolomitov in apnencev. V nadaljevanju se je morsko dno dvignilo in nagubalo, medtem ko so ledeniki kasnejših ledenih obdobij dali Julijskim Alpam današnjo podobo.

Za Julijske Alpe so značilne mogočne stene, ostri vrhovi in razklani grebeni. Značilnost Julijskih Alp so tudi visoke planote, ledeniške krnice in dolinski zatrepi, mnogi kraški pojavi, širni gozdovi, čiste gorske reke in jezera, ter prvobitne planine. 

Kam v hribe v zimskem času? Ljubitelji gora se tudi v zimskem času ne odpovejo obisku gora, kar je prav, čeprav moramo biti za obisk gora v zimskem času dobro opremljeni. Preden se odpravimo v zasnežene gore, dobro preverimo snežne razmere, vreme in trenutno stanje poti kamor se odpravljamo. Pozimi so z nami vedno dereze in cepin, bolj izkušeni, ki podajo v bolj nevarne razmere pa imajo tudi lavinski trojček. Lavinski trojček so plazovna žolna, sonda in lopata. Danes se bomo podali na zimski Viševnik, ki je pozimi verjetno bolj obiskan kot v poletnem času.

Triglavska jezera

Dolina Triglavskih jezer je ena izmed najlepših predelov Julijskih Alp. Dolina se razteza 8 km med Bohinjem in Trento. Dolina Sedmerih jezer je ledeniška alpska dolina, ki jo lahko prehodimo tudi z otroki. Prelepa dolina, ki nas celotno pot razveseljuje z jezeri in slikovito naravo, je nastala ob mogočnem narivu Slatenske plošče, jezera pa na zakraseli podlagi omogočajo vododržne usedline.

Na celotni turi po dolini občasno vidimo več majhnih jezerc in mlak, ki v poletnem času običajno presahnejo. Zato med sedmera jezera prištevamo sedem stalnih jezer. Od smeri Prehodavci si najprej ogledamo Jezero pod Vršacem, ki ga imenujemo tudi Jezero v Podstenju. Pod Zasavsko kočo na Prehodavcih je manjše jezero Mlaka na Laštah, nekoliko nižje po poti proti koči pri Triglavskih jezerih pa naletimo na Rjavo jezero.

Pot nadaljujemo po prelepem alpskem svetu in kmalu naletimo na Zeleno jezero in nekoliko naprej še na Veliko jezero ali Jezero v Ledvicah, ki mu pogovorno pogosto rečemo kar “Ledvička”. Ob Koči pri Triglavskih jezerih je Dvojno jezero, najnižje, nad Komarčo pa si lahko ogledamo Črno jezero. Planinska pot po Triglavskih jezerih je lepo speljana, markirana in tudi za otroke zanimiva in nezahtevna. Seveda je speljanih več poti, nekatere so bolj zahtevne, zato za otroke izberemo lažje pohodne poti. 

Jezero pod Vršacem – 1993 m

Jezero v Podsenju ali Jezero pod Vršacem leži na nadmorski višini 1993 m. Jezero leži v bližini Zasavske koče na Prehodavcih in je pogosto celo leto zamrznjeno. Vode iz najvišjega Jezera pod Vršacem odtekajo v dolino Soče in v Jadransko morje. Vsa ostala jezera so hidrološko med seboj povezana, vode pa se stekajo v Savo Bohinjko in naprej proti Črnemu morju.

Mlaka na Laštah – 1994 m

Mlaka na Laštah je manjše jezerce pod Zasavsko kočo na Prehodavcih na nadmorski višini 1994 metrov. Jezero poleti pogosto presahne in mnogi ga niti ne prištevajo med sedmera jezera.

Triglavska jezera so nastala v kotanjah, obstanek pa jim omogočajo neprepustne kamnine. Temperatura jezerske vode se giblje od 4°C v zimskem času do 15°C na površini vode v poletnem času. Jezerske globeli je oblikovala ledeniška erozija, ledenik pa je odložil veliko morenskega gradiva. Okolica jezer je zakrasela, zato lahko vidimo veliko kraških pojavov, med njimi razbrazdane lašte, škraplje in žlebiče.

Rjavo jezero – 2006 m

Rjavo jezero leži na nadmorski višini 2006 metrov in najvišje ležeče jezero v Dolini Triglavskih jezer. Jezero je dolgo 150 metrov, široko 100 metrov, globoko pa samo 10 metrov. Rjavo jezero nima stalne višine in v kadar je dolgo sušno obdobje pogosto presahne.

Dolina Triglavskih jezer je že od  leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park, iz katerega je leta 1981 nastal Triglavski narodni park. Današnje zavarovano območje meri 2151 ha ter poleg Lopučnice in Zgornje Komne vključuje še večji del Komarče ter Pršivca (1761 m). Za dolino nekateri uporabljajo ime Dolina sedmerih jezer, čeprav je slednjih več. Iz tukaj pa izhaja tudi povest o Zlatorogu.

Zeleno jezero – 1998 m

Zeleno jezero leži na nadmorski višini 1998 metrov, nahaja se pod prevalom Hribarice v bližini Zasavske koče na Prehodavcih. Jezero je tretje po vrsti od sedmerih jezer, ime je dobilo po značilni zeleni barvi. Zanimivo zeleno barvo dajejo jezeru alge, ki rastejo v njem. Zeleno jezero je veliko 100 metrov, široko 80 metrov in globoko 2 metra. Od jezera se nam odpre prelep razgled na vrhove, ki se dvigajo nad dolino Triglavskih jezer. 

Veliko jezero – Jezero v ledvicah – 1830 m

Ledvička, Veliko jezero ali Jezero v Ledvicah je največje jezero med sedmerimi jezeri in leži na nadmorski višini 1830 m. Jezero je dolgo 300 metrov, široko 120 metrov in globoko do 15 metrov. Mnogi menijo da je Veliko jezero tudi najlepše med vsemi.

Območje okoli Velikega jezera  se imenuje v Ledvicah, po škrapljasti grbini oziroma nagnjenem laštu na severozahodni strani jezera. Zaradi tega je jezero tudi dobilo ime,  čeprav tudi njegova oblika spominja na ledvico.  Na zahodni strani se nad jezerom dviguje greben Lepega Špičja, kjer prevladujejo skalne police z nesklenjenim travniškim rastlinjem. Na nasprotni strani se pod Veliko Zelnarico -2320 m v jezero spuščajo obsežna melišča, ki ga zasipavajo. Tukaj poteka tudi planinska pot, ki nas pelje proti Koči pri Triglavskih jezerih.

Dvojno jezero – 1680 m

Dvojno jezero sta v bistvu dva jezera v bližini Koče pri Triglavskih jezerih.  Jezero se nahaja na nadmorski višini 1680 m, na južni strani 5,5 kilometrov dolge  Doline Triglavskih jezer. Jugo zahodno od Dvojnega jezera preide Dolina Triglavskih jezer v Lopučniško dolino, ki se spušča proti Sedmemu Triglavskemu jezeru – Črnemu jezeru. Vzhodno od Petega jezera je v spodnjem delu z rušjem zaraslo melišče izpod Male Tičarice (2071 m), ki s posameznimi podornimi skalami sega vse do jezerske obale. Na ožini med obema jezeroma,  je na vzhodni strani jezera vidna bočna morena nekdanjega ledenika.

Oba jezera sta sklenjeni v enotno jezero le ob visokem vodostaju. V drugi polovici poletja se vodostaj spusti in za vodo slabo propusten morenski nasip loči enotno jezero v dve manjši jezeri. Dvojno jezero je ob visokem vodostaju, v smeri sever-jug dolžine 330 m in na najširšem delu v smeri vzhod zahod široko 120 m. Globina jezera je glede na vodostaj približno 7 m.  Jezero je kraško s podzemnim odtokom vode v smeri proti kraškemu izviru Savice. Zanimivo je, da se podzemna hidrološka povezava izogne nižje ležečemu Črnemu jezeru

Osemdeset metrov severno od jezera stoji Koča pri Triglavskih jezerih, ki sodi med najstarejše gorske koče na Slovenskem. Mimo jezera vodi iz zgornjega dela Doline Triglavskih jezer Slovenska geološka pot, ki se proti zahodu nadaljuje proti Lopučniški dolini. Okolica Dvojnega jezera je običajno izredno zanimiva za otroke, ki z veseljem raziskujejo naravo okoli jezer.

Črno jezero – 1294 m

Črno jezero leži na nadmorski višini 1294 metrov. Skrivnostno jezero je dobilo ime po temni kotanji sredi gozda kjer leži. Črno jezero je najtoplejše med vsemi sedmimi jezeri, je tudi najnižje ležeče in zato najlažje dostopno.Črno jezero je dolgo  150 metrov in široko približno 80 metrov.
Ravno muljasto dno jezera se nahaja na globini do 6 metrov.

V zahodnem delu ima jezero dva požiralnika, ki se na globini 8,5 metra zožita in se spuščata še naprej v podzemlje. Razgled v okolici jezera je zaradi bližnjega gozda omejen, vendar se nam v vsej veličini pokaže strma stena Stadorja. Stador je ime za strmo steno od Črnega Jezera do nad Dola. Voda v jezeru je bistra in mrzla, seveda se v jezeru ne smemo kopati.

Tosc – 2275 m

Tosc 2275 m, se dviga v osrčju Julijskih Alp, že daleč ga opazimo zaradi njegove značilne oblike. Tosc ni prav oblegana gora, a se vendarle potrudimo in zlezimo nanj, saj nas bo na vrhu nagradil prelep pogled na Triglav z juga. Tosc je na južni strani travnat, na severni strani pa se dvigajo strme skale.

Ta prelepa gora je del visoke pregrade nad dolino Krme, kjer stoji v družbi Velikega Draškega vrha,  Malega Draškega Vrha in Debele peči. Preden osvojimo vrh Tosca, moramo prečiti planoto pod vrhom. Vrh je čudovita razgledna ploščad, kakršne tako visoko v gorah redko vidimo. Tokrat se bomo na Tosc odpravili iz Uskovnice, kamor se lahko pripeljemo iz Srednje Vasi v Bohinju ali pa se odpravimo peš.

Opis poti Uskovnica – Tosc

Po cesti Bled – Bohinj tik pred Bohinjsko Bistrico zavijemo proti Srednji vasi v Bohinju. Konec vasi takoj za mostom zavijemo desno in še nekaj časa peljemo po makadamski cesti, vse do parkirišča, kjer pustimo avto. Od tukaj naprej z avtom ne smemo, zato se tukaj tudi prične naša pot proti Toscu. Najprej nadaljujemo pot od planine Lom mimo planšarije. Ko pridemo do križišča, nadaljujemo naravnost, če pa se želimo ustaviti pri koči na Uskovnici, zavijemo desno. Še naprej nadaljujemo pot naravnost po precej široki poti in kmalu pridemo do skupine vikendov. Mi pot nadaljujemo še kar naravnost in kmalu pridemo do novega razpotja.

Naša pot še vedno pelje naravnost, medtem ko levo zavije proti dolini Voje. Tu bodimo pozorni na tablo, ki nam pravi da imamo do Triglava še 5 ur. Naš cilj seveda ni Triglav, a moramo v to smer. Pot se zložno dviga in kmalu je za nami še zadnji vikend. Tu se pot spremeni v kolovoz in se prične strmo vzpenjati. Na križišču nas pričakajo table Vodnikov dom in Triglav, tu zavijemo levo v gozd in sledimo markacijam po prijetni gozdni poti. Pot je udobna, a kmalu pridemo do strmih pobočij, kjer so nam v pomoč jeklenice.

Nato se pot strmo spusti in tukaj nas mogoče čaka nekoliko težav, saj moramo obiti zemeljski podor. Seveda markacisti poti ves čas urejajo, zato bo mogoče ko bomo šli na pot, ta del že urejen. Če pa naleti na zemeljski podor, ga moramo obiti. Po zgornji poti je lahko tudi nevarno, če pa se držimo spodnje poti, bodimo pozorni na razcep. Spodnja pot nas čez nizek skalnat prag kmalu pripelje do zgornje poti. Nadaljujemo po strmih pobočjih, na strmi peščeni brežini vmes tudi zmanjka poti. Tudi tukaj previdno prečkamo potok in pazimo da ostanemo v pravi smeri. Ko prečimo kamnito strugo se nam spet prikaže pot in nas pelje proti vznožju Tosca, na planino Tosc.

Pot nas pelje mimo zapuščene planine Tosc

Na planino Tosc pridemo po lepo speljani poti, tu naletimo na ostanke stanov. Pot nadaljujemo po široki poti ki prečka južna pobočja Tosca med Studorskim prevalom in Velim poljem. Naša pot se nadaljuje desno proti Studorskemu prevalu in spet pridemo do kažipota. Tokrat je kažipot na veliki skali, zavijemo levo in se pričnemo vzpenjati ob žlebu navzgor. Tukaj ni markacij, a vseeno ne bomo imeli težav. Ko pot zapusti grapo, nas pelje naprej po široki polici in še naprej na manj strmi teren. Po poti naprej moramo biti previdni, za orientacijo iščemo možice, čeprav bomo težko zgrešili, saj se pred nami dviga planota Tosca in nad njo vrh.

Ko nas pot pripelje do planote, si najprej odpočijmo oči na našem Očaku Triglavu!  Pot nadaljujemo po skalnatem svetu in nato naprej po  severovzhodnem robu planote. Tukaj je pot položna, vodijo nas možici in nas tudi kmalu pripeljejo na vrh. Pogled s Tosca je veličasten: Karavanke, Kamniško – Savinjske Alpe, daleč zadaj avstrijske Alpe. Tik pred nami pa lahko občudujemo Veliki Draški vrh, Mali Draški vrh, Debela peč in Viševnik. 

Od Uskovnice do Tosca bomo potrebovali od 4 ure do 4 ure in 30 minut, približno 3 ure pa potrebujemo za povratek. Pot je opisana v poletnih razmerah, označena je kot srednje zahtevna pot. Vmes nas preseneti prečenje podora, prečimo pa tudi strma travnata pobočja, ki so tudi delno izpostavljena. Potrebujemo tudi nekaj smisla za orientacijo, v slabem vremenu, posebej v megli se nikar ne podajmo na pot, saj se bomo prav gotovo zgubili na neoznačenih poteh. 

Jerebikovec – 1593 m

Jerebikovec je prelep razgleden vrh, ki je tudi najvišji vrh Mežakle. Najlažji dostop in tudi najpogosteje obiskane poti so iz Mojstrane. Iz Mojstrane do Jerebikovca se lahko odločimo za različne poti. Za lahko označeno pot iz Mojstrane bomo potrebovali 2 uri in 20 minut, za lahko neoznačeno stezo Ravne – Jerebikovec pa bomo potrebovali 2 uri in 45 minut. Od Planine Spodnji Kozjek vodi lahka neoznačena steza, za pot bomo potrebovali 2 uri in 30 minut. Lahko pa se odločimo tudi za delno zahtevno neoznačeno pot, ki pelje iz Mojstrane čez pobočje na Tnalu.

Z avtom se lahko pripeljemo tudi po cesti iz Gorij, prečimo celotno Mežakljo po makadamski cesti. Planota Mežaklja je prepredena z gozdnimi cestami, zato lahko imamo pri iskanju prave ceste nekaj težav. Vendar če se držimo najbolj vzdrževane makadamske ceste in ne zavijamo na stranske ceste, kjer so večinoma postavljene zapornice, bomo po 15 km vožnje prišli do konca ceste.

Ko se cesta konča pridemo na veliko obračališče, kjer je markacija za Mojstrano. Tik nad cesto opazimo tablo za Jerebikovec. Pot je markirana in se takoj strmo vzpne v gozd. Do vrha bomo potrebovali 30 minut, na vrhu nas bo v lepem vremenu pričakal prelep razgled. Na vrhu je tudi žig in vpisna knjiga, včasih je stal tudi bivak, ki pa so ga pred kratkim podrli. 

Prelep, manj obiskan vrh v osrčju Mežakle, ki ga lahko obiščemo tudi z otroki in jim pokažemo veličasten razgled, tudi na prelep Triglav. 

Viševnik 2050 m

Viševnik 2050 m, je izredno lep in pogosto obiskan vrh, v stranskem grebenu jugozahodno od Malega Draškega vrha se zajeda v gozdove Pokljuke. Dostop do Viševnika je dovolj preprost, da ima tudi pozimi veliko obiska, posebej priljubljen je med turnimi smučarji.

Na vrhu Viševnika pogosto piha, zato je vršno pobočje lahko spihano in nevarno. Previdno in samo z potrebno zimsko opremo. Najbolj preprost dostop je z Rudnega polja na Pokljuki. V poletnem času je Viševnik lahko dostopen, pogosto ga obiščejo tudi družine z majhnimi otroki. 

Dostop do Viševnika pozimi z Rudnega polja na Pokljuki

Viševnik je eden izmed najbolj obiskanih dvatisočakov, pogosto ima pozimi celo več obiskovalcev kot poleti. Najboljše izhodišče za Viševnik je z Rudnega polja na Pokljuki, kjer tudi parkiramo in se peš podamo v smeri Viševnika. Najprej se podamo po gozdni cesti proti smučarski vlečnici in takoj začnemo vzpon na levi strani vlečnice.

Ko pridemo do vrha druge vlečnice, gremo naprej po nekoliko ožjem žlebu. Čez nekaj časa pridemo do smerokazov, ki nas usmerijo rahlo levo in zopet gremo v precej hudo strmino. Kmalu pridemo do bližnjega sedla Zlate vode, kjer zavijemo pravokotno desno in se povzpnemo naravnost navzgor proti vrhu.

Od Rudnega polja do Viševnika bomo potrebovali od 2 do 3 ure, odvisno od snežnih razmer in seveda naše fizične pripravljenosti. Seveda lahko zimski vzpon na Viševnik opravimo tudi peš, pot se bo verjetno za kakšne pole ure podaljšala. 

Dostop do Viševnika poleti – od Rudnega polja na Pokljuki

V poletnem času je Viševnik čisto drugačen in do njega vodi lahka označena pot. V poletnem in jesenskem času, se lahko na ta prelepi hrib odpravimo tudi z otroki.  Tudi v poletnem času je za Viševnik pogosto izhodišče Rudno polje na Pokljuki. Ko prispemo na Rudno polje, parkiramo in se odpravimo desno po makadamski cesti proti smučišču. Ob vlečnici bomo kmalu opazili markirano pot, ki iz ceste zavije desno.

Po tej poti se povzpnemo skozi manjši gozd, a tik preden gre cesta čez smučišče, zavijemo levo po markirani poti. Najprej gremo mimo pašen ograje in nato pot nadaljujemo ob robu smučarske proge. Ko pridemo do vrha prve vlečnice, zavijemo levo in se najprej precej strmo vzpenjamo do druge smučarske vlečnice. Pot gre naprej v manjšo, strmo dolinico in ko postane pot nekoliko bolj položna pridemo do razpotja. Mi nadaljujemo naravnost proti Viševniku, pot postane spet bolj strma.

Kmalu pridemo na manjše sedlo, od tam nadaljujemo desno po lepo vidni planinski poti. Pot nas sedaj vodi skozi rušje in nato čez strma in travnata pobočja. Čez ta travnata pobočja se vzpnemo na greben Viševnika, nato prečimo manjše kamnito pobočje in kmalu smo pod vrhom Viševnika. Tu naša pot spet postane strma in že po nekaj korakih smo na vrhu. V poletnem in jesenskem času je obisk Viševnika primeren za enodnevni družinski izlet. 

Od izhodišča od Rudnega polja na Pokljuki 1357 m, do Viševnika 2050 m, bomo v kopnih razmerah po lahko označeni poti potrebovali 2 uri. Premagali bomo 703 metre višinske razlike. 

Ablanca 2004 m

Jugovzhodno od Velikega Draškega vrha se na drugi strani Studorskega prevala začne dolg greben Sleme. Ta greben loči globel Konjščice od globoke doline Voj. Tik nad prevalom je najvišji del grebena, gora Ablanca 2004 m. Greben se nato nadaljuje preko Močil 1823 m in do Mesnove glave 1713 m.

Na Ablanco ni markirane poti, zato se moramo podati na zahtevne neoznačene steze. Najlažja pot vodi s Studorskega prevala, pot ni označena in do vrha moramo najti po drobljivem, razčlenjenem skalnatem in zelo strmem terenu. Pod Ablanco je greben zelo oster in izpostavljen, težavnostna stopnja II, zato to lepo goro le redki obiščejo.

Mali Draški vrh 2132 m

Mali Draški vrh je še ena gora, do katere ni markirane poti. V grebenu nad Krmo močno izstopa, saj so sosednje gore bolj blago oblikovane. Severna stena nad krmo je sicer mogočna, a izredno krušljiva. Na jug se gora prepadno spušča v krnico Jezerce in Srenjski preval, ki ju ločuje od južno ležečega Viševnika.

Greben proti Malemu Draškemu vrhu je oster in težko prehoden in je od vseh vrhov na tej strani Krme najtežje dostopen. Poti na Mali Draški vrh ni, najlažji  pristop je s Srenjskega prevala. Bolj izkušeni pa lahko seveda Mali Draški vrh osvojijo čez Viševnik. Vse poti na Mali Draški vrh so zahtevne neoznačene steze. Kam v hribe? Naš namig: Mali Draški vrh!

Veliki Draški vrh 2243 m

Veliki Draški vrh se dviga v grebenu nad Krmo, vzhodno od Tosca, s katerim ga povezuje oster greben. Severna stena Velikega Draškega vrha je priljubljena tudi med plezalci.

Iz Bohinja goro lepo vidimo, ima značilno piramidasto obliko. Tudi na ta vrh ni speljane poti, vendar je južne strani lahko dostopen. Najlažje se nanj povzpnemo čez jugovzhodni greben. 

Na Veliki Draški vrh s Studorskega prevala

Do Studorskega prevala pridemo iz smeri Uskovnice, z Rudnega polja ali od Vodnikovega doma. Na prevalu se obrnemo desno, proti severozahodu, kamor je obrnjen izrazit greben. Skozi rušje je izsekana steza, ki se čez nekaj časa obrne levo in prične strmo vzpenjati.

Na poti moramo premagati skalnat skok, ki ga lahko s pomočjo rok brez težav prečimo. Na grebenu se nato pot nekoliko položi in nadaljujemo po zložnem, enakomernem slemenu, ki nas popelje naravnost na vrh. S Studorskega prevala do vrha bomo potrebovali malo več kot eno uro hoje. Brezpotje na Veliki Draški vrh ni posebej zahtevno in je vsekakor vredno našega obiska. 

Kobariški Stol – Breginjski Stol – 1673 m

Stol, lahko ga imenujemo Kobariški Stol ali Breginjski Stol, je razpotegnjen greben nad nedostopno sotesko reke Nadiže. Južna pobočja Stola so porasla z bujnim rastlinstvom, po prisojnih pobočjih je v poletnem času vzpon lahko precej naporen, posebej če se na pot podamo z otroki.  Zaradi tega se vzpona na Stol lotimo na pomlad ali v jeseni.

Na vrhu nas pričaka prelep razgled vse do Jadranskega morja. Na Kobariški ali Breginjski Stol se lahko odpravimo iz več smeri, najpogosteje obiskana pot je od cerkve Svetega Nikolaja v Breginju, na nadmorski višini 550 m. 

Od Cerkve Svetega Nikolaja na nadmorski višini 550 m in do vrha Kobariškega Stola 1673 m, bomo potrebovali približno 3 ure in 15  minut in približno 2 uri za sestop. Do Breginja se pripeljemo iz Kobarida proti mejnemu prehodu Robič. Pri vasi Staro Selo zapeljemo proti Breginju in v bližini cerkve ob potoku Bela parkiramo. Pot je označena kot delno zahtevna označena pot, saj vodi po strmih travnatih pobočjih, ki posebej v mokrih razmerah, lahko hitro vodijo v zdrs. 

Opis poti od cerkve Svetega Nikolaja v Breginju – Kobariški ali Breginjski Stol

Od našega izhodišča pri cerkvi Svetega Nikolaja v Breginju, sledimo tablam in markacijam. Zavijemo na gozdno cesto, ki nas najprej pelje ob potoku Bela. Kmalu pot zavije skozi mešani gozd in nas pripelje pod cerkvico Sveta Marjeta na nadmorski višini 973 m. Od Svete Marjete se dvignemo po gozdni poti, ki je dobro označena s smerokazi. Nekoliko nad cerkvico se gozd konča, ozka pot pa nas pelje navzgor po strmih travnatih pobočjih vse do grebena.

Pot s katere se nam odpirajo vse lepši pogledi na Jadransko morje, Breški Jalovec in greben Muzcev, se višje še strmeje vzpne, nato pa zavije nekoliko v desno, kjer preči zelo strma in predvsem v mokrem za zdrs nevarna pobočja. Naprej se pot rahlo položi in nas pripelje na glavni greben najdaljšega grebena v Julijskih Alpah. Greben je dolg približno 30 km, po njem je speljana zelo slikovita pot iz Kobarida vse do Muzcev. Po grebenu nadaljujemo desno proti vzhodu vse do vrha Kobariškega Stola na nadmorski višini 1673 m. 

Naš namig: kam v hribe: Kobariški ali Breginjski Stol 1673 m!

Kam v hribe po Sloveniji? Naš namig: Julijske Alpe, Triglavska skupina, Bohinjske gore!