Znamenitosti Vatikana – znamenite poslikave v Sikstinski kapeli

Znamenitosti Vatikana Sikstinska kapela. Znamenitosti Vatikana so tako obsežne, zanimive, skrivnostne in predvsem zgodovinske, da si moramo za ogled vzeti dovolj časa. Vatikan je najmanjša neodvisna država na svetu, leži na območju Rima na Vatikanskem griču ob reki Tiberi.

Rim in Vatikan privabljata katoliške vernike s celega sveta, posebej oblegan je Rim v času večjih verskih praznikov. V času Velike noči je v Rimu in v okolici Vatikana neizmerna gneča, izjeme so bile v času epidemije. Za ogled znamenitosti Vatikana in Rima, je najboljši čas zgodaj pomladi in na jesen, saj takrat v Rimu ni gneče in tudi temperature so nadvse primerne za pohajkovanje.

Ogled Rima lahko vključimo v potovanje po Italiji, zanimiva kombinacija je potovanje na Sicilijo, na povratku pa se za nekaj dni ustavimo v Rimu. Za ogled zanimivosti v Vatikanu, se prej prepričajmo, ali so muzeji odprti. V Vatikanu so namreč vsi muzeji v nedeljo in ob večjih verskih praznikih zaprti. Vatikanski muzeji odpiralni čas: ponedeljek – četrtek; 08.30 – 18.30, petek – sobota; 08.30 – 22.30; nedelja zaprto.  Več informacij na spletni strani: actualidadvijajes.com/

Znamenitosti Vatikana Sikstinska kapela

Kaj si moramo ogledati v Vatikanu? Zanimivosti v Vatikanu so tako neizmerne in obsežne, da si vse prav gotovo ne bomo ogledali. Najbolje da si pripravimo manjši načrt ogleda in si podrobneje ogledamo tisto, kar nas najbolj zanima.

Vatikan je v osrčju Rima, večnega mesta, najmanjša država v Evropi in epicenter katoliške cerkve. Papeška rezidenca se nahaja v majhnem prostoru, palači, obdani s čudovitimi vrtovi, ki jih je mogoče obiskati s predhodno rezervacijo. Znotraj Vatikana je poleg vatikanskih muzejev tudi bazilika svetega Petra, ki izstopa po kupoli.

Vatikanski muzeji so od Bazilike sv. Petra oddaljeni 15 minut hoje ob vatikanskih zidovih. Muzeje si vsekakor moramo ogledati, saj hranijo neprecenljive zbirke. Vatikanski muzeji združujejo deset zbirk, Sikstinsko kapelo in papeževe sobane.

Najpogosteje obiskane znamenitosti v Vatikanu: Sikstinska kapela, Bazilika Sv. Petra, Raffaellove sobe, Raffaellovo Spreobrnjenje, Kapela sv. Nikolaja V., Laokont, Borgijski prostori, Belvedere Torso, Sveti Jernej Leonarda da Vincija St Jerome, Trg sv. Petra.

Sikstinska kapela

Na potovanju po Italiji je skoraj nujno da obiščemo Rim in seveda Vatikan. Ena izmed najbolj obiskanih znamenitosti v Vatikanu je tudi Sikstinska kapela.

Sikstinska kapela, prvotno znana kot Cappella Magna, velika kapela, je dobila ime po papežu Sikstu IV., ki jo je dal zgraditi med letoma 1473 in 1481. Od takrat je kapela služila kot kraj verske in funkcionarne papeške dejavnosti. Danes je to mesto papeške konklave, procesa, s katerim se izbere novi papež. Sikstinska kapela je poznana predvsem po freskah, ki krasijo notranjost, zlasti na stropu Sikstinske kapele in Michelangelove Poslednje sodbe.

V času vladavine Siksta IV. je skupina renesančnih slikarjev, v kateri so bili Sandro Botticelli, Pietro Perugino, Pinturicchio, Domenico Ghirlandaio in Cosimo Rosselli, ustvarila vrsto fresk, ki prikazujejo Mojzesovo življenje in Življenje Jezusa Kristusa, izravnane z papeževimi portreti zgoraj in trompe l’oeil draperija spodaj.

Te slike so bile dokončane leta 1482. 15. avgusta 1483 je Sikst IV. daroval prvo mašo v Sikstinski kapeli za praznik Marijinega vnebovzetja, na slovesnosti je bila  kapela posvečena  Devici Mariji. Med letoma 1508 in 1512 je Michelangelo pod pokroviteljstvom papeža Julija II. poslikal strop kapele, projekt, ki je spremenil potek zahodne umetnosti in velja za enega večjih umetniških dosežkov človeške civilizacije.

Umetnine v Sikstinski kapeli

Freske v Sikstinski kapeli niso le okras, pač pa pripovedujejo zgodbe in sporočajo širši teološki pomen. Papež Sikst IV. je naročil izdelavo fresk za papeško kapelo. Izdelali so jih v letih 1481 – 1483. Z njimi je želel poudariti papeško moč, ki so ji v tistih burnih časih oporekali. Zato je dal naslikati, kako božja moč prehaja v papeške roke.

V ciklu o Mojzesovem življenju sta Mojzes in Aron prikazana kot nesporna božja izbranca, kar potrjuje vera vse tistih, ki nasprotujejo Aronu. Aron na sliki Kaznovanje krivovercev, značilno in nespodobno nosi papeško kapo. Na nasprotni strani je Peruginovo delo Izročanje ključev sv. Petru, kot po povezava Stare zaveze z Novo zavezo, ko Jezus izroča cerkveno oblast svetemu Petru in njegovim naslednikom papežem. Papeži so naslikani med okni Sikstinske kapele. Michelangelov strop, ki prikazuje stvarjenje, odrešitev in zveličanje, je bil naslikan pozneje.

Adam in Eva

Na enem izmed najbolj znanih prizorov v zahodni umetnosti, bog podeli Adamu iskrico življenja, nato pa iz njegovega rebra ustvari Evo.

Michelangelo je začel s slikanjem Noetovih prizorov nad vhodnimi vrati in se premaknil proti oltarju v nasprotni smeri od zaporedja zgodb. Prve figure in prizori seveda prikazujejo umetnika, kako ponovno uporablja naprave iz svojih prejšnjih del, kot je Pietà, saj se je lotil tako ambicioznega dela v neznanem mediju. Te prve figure so razmeroma stabilne, prizori pa so v razmeroma majhnem obsegu. Ko je nadaljeval, je hitro pridobil samozavest. Raziskave uporabljenih tehničnih procesov namreč kažejo, da je deloval vedno hitreje, zmanjševal in končno odpravljal takšne pripravljalne pomoči, kot so popolne risbe in zareze na površini ometa. Vse večja drznost se kaže v svobodnih, zapletenih gibih figur in v njihovi kompleksni ekspresivnosti.

Bližnji prizor ustvarjanja Eve,ki  jo prikazuje z Bogom in Adamom, stisnjena v premajhen prostor za njuno veličino. Ta napetost je bila razložena kot znak odmika od renesančne skrbi za harmonijo, ki kaže pot mlajši generaciji umetnikov, kot je Jacopo da Pontormo.

Michelangelovo delo na stropu je bilo prekinjeno, morda takoj po tem, ko so bile te figure dokončane. Ko je slikal drugo polovico, se je zdelo, da ponavlja isto evolucijo od mirne stabilnosti do zapletenosti in stresa. Tako je prebil svojo pot od tiho monumentalnega in harmoničnega prizora Adamovega ustvarjanja do akutnih , zvitih pritiskov preroka Jone. Vendar pa v tej drugi fazi kaže večjo notranjo ekspresivnost in daje bolj meditativno zadržanost prejšnji čisti fizični masi.

Kompleksno in nenavadno ikonografijo Sikstinskega stropa so nekateri znanstveniki razlagali kot neoplatonsko razlago Svetega pisma, ki predstavlja bistvene faze duhovnega razvoja človeštva, ki ga vidimo skozi zelo dramatičen odnos med ljudmi in Bogom.

Stvarjenje

Bog loči temo od svetlobe ter zemljo od vode in ustvari nebo in sonce. Michelangelova drznost, da si je upal naslikati umazano božjo nogo, se je zdela bogokletna. Znamenitosti Vatikana Sikstinska kapela – to delo je eno izmed najbolj poznanih verskih slik na svetu.

Stvarjenje Adama, Creazione di Adamo, je freska italijanskega umetnika Michelangela, ki je del stropa Sikstinske kapele, poslikane okoli leta 1508–1512. Ponazarja pripoved o biblijskem stvarjenju iz 1. Mojzesove knjige, v kateri Bog  oživi Adama, prvega človeka. Freska je del zapletene ikonografske sheme in je kronološko četrta v seriji panojev, ki prikazujejo epizode iz Geneze. Podoba dotikanja rok Boga in Adama je postala ikoničnost človeštva. Slika je bila reproducirana v neštetih imitacijah in parodijah. Michelangelovo Stvarjenje Adama je ena najbolj repliciranih verskih slik vseh časov.

Žrtvovanje, Vesoljni potop in Noetovo pijančevanje

Ko je Michelangelo dal odstraniti zidarski oder in je pogledal s tal, je presodil, da so ti dinamični prizori videti premajhni.

Poslednja sodba

Poslednjo sodbo je Michelangelo naslikal med letoma 1535 in 1541, med dvema pomembnima zgodovinskima dogodkoma: opustošenjem Rima s strani plačancev Svetega rimskega cesarstva leta 1527 in Tridentinski koncil, Tridentskim koncilom, ki se je začel leta 1545. Delo je bilo zasnovano na veliko in obsega celotno steno za oltarjem Sikstinske kapele. Slika prikazuje drugi Kristusov prihod na sodni dan, kot je opisano v Janezovem razodetju, 20. poglavje. Visoko na steni je junaška figura Kristusa, svetniki pa so okrog njega združeni v skupine. V spodnjem levem kotu slike mrtvi vstajajo iz grobov in se vzpenjajo, da bi jim sodili. Na desni so tisti, ki so dodeljeni v pekel in jih demoni vlečejo navzdol.

Poslednja sodba je bila predmet ostrega spora med kardinalom Carafo in Michelangelom. Ker je upodobil gole figure, je bil umetnik obtožen nemoralnosti in nespodobnosti. Carafa in monsinjor Sernini, veleposlanik Mantove, sta za odstranitev fresk organizirala cenzurno kampanjo, znano kot “kampanja iz smokvinih listov”.,Papežev mojster ceremonij Biagio da Cesena je dejal: Najbolj sramotno je bilo, da bi na tako svetem mestu morali biti upodobljeni vsi ti goli liki, ki so se tako sramotno izpostavili in da to ni delo za papeško kapelo, ampak za javnost. kopeli in krčme. Michelangelo je v odgovor na to, da je Cesena nastal kot Minos, sodnik podzemlja. Rečeno je, da je papež, ko se mu je pritožil, odgovoril, da njegova pristojnost ne sega v pekel, zato bo portret moral ostati. Michelangelo je naslikal tudi svoj portret, na ogoleli koži svetega Bartolomeja.

Spolne organe na freski je pozneje pokril umetnik Daniele da Volterra, ki se ga zgodovina spominja s ponižujočim vzdevkom Il Braghettone.

Sibile in preroki

Judovski preroki, vključno z Jonom, ki se umika kitu, da se združijo s sibilami, ki napovedujejo Jezusov prihod.

Sibile so bile v antični Grčiji prerokinje ali svečenice. Najstarejše sibile so po legendi prerokovale na svetih mestih. Na njihove prerokbe je vplival navdih božanstva, izvorno v Delfih in Pessinosu. V pozni antiki so različni pisatelji pričali o obstoju sibil v Grčiji, Italiji, na Levantu in v Mali Aziji.

Prizori odrešitve iz Stare zaveze in Jezusovi predniki

Portreti Jezusovih prednikov so nad okni, krvavi prizori odrešitve, vključno z Davidom in Goljatom, pa so na vogalih opornikov.

Jezusovo življenje

Na desni strani kapele so Botticellijeva slika Čiščenje gobavca, Ghirlandaijevo Klicanje Petra in Andreja, spodaj pa je Peruginovo delo.

Izročanje ključev sv. Petru

Klasično zgrajen prizor v obliki stožca v ozadju prikazuje Jezusa, ki izroča svojo moč papežem. Delo Pietra Perugina, Kristus, ki daje ključe kraljestva sv. Petru, je zgled italijanskega renesančnega slikarstva. Delo je bilo del velikega dekorativnega programa, ki ga je leta 1481 naročil papež Sikst IV. za stene Sikstinske kapele.

Ime “Sikstina” izhaja iz Sikstovega lastnega imena, Sikstinska kapela je bila takrat, kot je danes, papeževa zasebna kapela v Vatikanu. Ta velika freska, ki meri 10’10” x 18′, je del pripovednega cikla Nove zaveze, ki prikazuje dogodke iz Kristusovega življenja na severni steni kapele, medtem ko južna stena ponazarja Mojzesovo življenje Stare zaveze.

Botticellijevo Kaznovanje krivovercev

Leta 1481 je bil Botticelli poklican v Rim. Njega in več drugih umetnikov je papež Sikst IV. izbral za okrasitev sten Sikstinske kapele. Ti umetniki so bili Ghirlandaio in Rosselli iz Firenc ter Perugino iz Umbrije. To je bilo kakšnih sedemindvajset let, preden je Michelangelo začel svoje delo na stropu. Freske so bile dokončane v razmeroma kratkem času, približno enajst mesecev.

Umetniki so predložili vzorec freske v odobritev papeškim uradnikom, Botticellijev prispevek pa so bile tri slike: Dogodki iz Mojzesovega življenja, Kristusova skušnjava in Kaznovanje krivovercev. Botticelli je upodobil več prizorov iz Mojzesovega življenja in spretno prikazal različne časovne točke v življenju mladih prerokov. Figure so razporejene v diagonalne skupine, ki vodijo pogled v sliko

Slika prikazuje tri epizode in pripoveduje o uporu Hebrejcev proti Mojzesu in Aronu. Na desni strani poskušajo uporniki kamenjati Mojzesa, potem ko so bili razočarani nad svojimi sledmi med izseljevanjem iz Egipta. Sporočilo je jasno, nihče ne sme dvomiti o avtoriteti papeža nad Cerkvijo. Moč papeštva je bila takrat nenehno vprašljiva. Ta slika služi kot opomnik, da je papeževo vodstvo podelil Bog, ko je Petru dal ključe nebeškega kraljestva. Znamenitosti Vatikana Sikstinska kapela – nepozaben sprehod skozi zgodovino!