Enodnevni izleti okolica Ljubljane

Enodnevni izleti okolica Ljubljane – kam na kratek izlet blizu Ljubljane? V času COVID-19, ki nam kroji tudi izbiro izletov in potovanj, pogosto iščemo točke za izlet, ki so v bližini našega doma. Če živimo v Ljubljani ali v okolici, imamo kljub omejitvam mnogo možnosti za pobeg v naravo.

Mnoge izlete v okolici Ljubljane lahko opravimo tudi z manjšimi otroki, ki jim lahko na potepih tudi razkažemo naravne lepote Slovenije in kulturne znamenitosti. V okolici Ljubljane nas čakajo lepote narave, ki nas bodo mogoče presenetile, glede na to, kako blizu glavnega mesta se nahajajo.

Preseneti nas že krajinski park Ljubljansko barje, ki nam poleg prelepe narave ponudi tudi zanimivo zgodovino. Ogledamo si lahko tudi sotesko Pekel v okolici Borovnice, ali Iški Vintgar, kjer nas presenetijo prelepi tolmuni, brzice in slapovi.  Seveda lahko obiščemo še mnoge druge zanimive kraje in pohodniške poti v okolici Ljubljane. 

Enodnevni izleti okolica Ljubljane

V okolici Ljubljane lahko opravimo naslednje zanimive izlete: hrib Golovec, Mostec z Rožnikom, park Tivoli, bližnji hrib Orle, Ljubljanski grad, Rašica, botanični vrt, živalski vrt Ljubljana, Iški Vintgar, soteska Pekel, Rakitna in podobni enodnevni družinski izleti.

Za enodnevni izlet so zanimivi tudi znani Slovenski slapovi. V bližini Ljubljane lahko obiščemo Iški Vintgar, kjer si lahko ogledamo globoko sotesko, ki jo krasijo mnogi tolmuni, brzice in manjši slapovi. 

Soteska Pekel – ideja za enodnevni izlet

Soteska pekel je čudovita stvaritev narave, ki se nahaja neposredno v bližini Borovnice. Za dostop se peljemo iz Borovnice do do Doma v Peklu, ki stoji pred vstopom v sotesko. Do izhodiščne točke lahko pridemo tudi peš po lokalni cesti iz Borovnice, pot je dolga približno 3 km. Soseska je vrezana v skrilavce, potok Otavščica ali tudi Borovniščica, je izdolbel zanimivo pot in nastale so številne brzice in pet večjih slapov. Skozi sotesko je speljana zavarovana pot, na nekaterih delih je malo zahtevnejša zaradi kovinskih lestev.

Pot se v zgornjem delu soteske vzpne na Menišijo.  Menišija je gozdnata visoka kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod.

Označena in zavarovana pot po soteski Pekel

V soteski so številne brzice in slapovi, označenih je pet največjih, ki so visoki od 15 metrov, največji celo 20 metrov. Za ogled brzic in slapov se odpravimo po označeni in zavarovani poti, ki je sprva speljana po lesenih mostičkih in je primerna tudi za vse pohodnike, tudi za otroke. Kasneje, od tretjega slapu naprej, je pot speljana s pomočjo jeklenic, lestev, klinov in stopnic. Tukaj je potrebno nekoliko več previdnosti, saj je pot označena kot zahtevna in je bolj primerna za izkušene obiskovalce Slovenskih gora. 

Na označeno in zavarovano pot mimo slapov v soteski Pekel, se podamo iz nadmorske višine 335 metrov. Pred vhodom v sotesko naletimo na zanimiv lik hudiča, blizu pa stoji obnovljen mlin na kolesa. Po poti mimo slapov je deloma speljana tudi evropska peš pot E 7. Nad najvišjim slapom je vodno zajetje, pot pa nas mimo Pristave pelje še naprej na planoto Menišija. Nekaj kilometrov naprej je Brezovica in nad njo je skrit velik šestmetrski slap, ki je precej pozabljen in malo obiskan. Če se želimo razgibati in poskrbeti za svoje zdravje, se lahko povzpnemo tudi do tega pozabljenega slapu. 

Najbolj primeren čas za obisk soteske Pekel je v pomladnem in poletnem času, pa tudi na jesen je lahko zanimiva. Če obiščemo sotesko z otroki, potem se izogibajmo obisku v zimskem času in ob dnevih, ko je soteska še mokra od dežja, saj so lahko takrat poti nevarne. Pot je na nekaterih odsekih strma, a je dobro speljana in zavarovana. Na nekaj izpostavljenih mestih si moramo pomagati z rokami, dobro je, če otroke pripnemo na varovalni pas. 

Od izhodišča pri gostišču Pekel do najvišje točke na 650 metrih, bomo potrebovali približno 2 uri in za povratek približno 1 uro. Za pot si vzemimo torej čas od 2 do 3 ure, odvisno od naše fizične pripravljenosti in od tega, koliko stare otroke imamo s seboj. 

Zanimivosti soteske Pekel

Pečine Pekla pogosto imenujejo tudi učilnica geologije, saj so strme dolomitske stene prava zakladnica kamnin. Opazimo prelomne ploskve, svetle in temnejše pasove v skladih in zanimive skulpture in okamnine. Vzpnemo se lahko tudi na naravno okno, ki je v skalni konici Hudičev zob. Če se nam uspe povzpeti na vrh, bomo nagrajeni s prelepim razgledom na Ljubljansko barje. 

V soteski so temperaturni ekstremi, zato bomo na poti opazili mnoga zanimive rastline, tudi zdravilna zelišča. V posebnih vremenskih razmerah uspevajo alpske in tudi dinarske rastline. Zgodaj na pomlad in v poletnem času si lahko ogledamo naslednje, nekatere redke in tudi zaščitene rastline: mesojeda mastnica, avrikelj, dvocvetna vijolica, rumeno milje, dlakavi sleč, tevlje, torilnico in posebnost soteske, kranjski jeglič.

Kranjski jeglič je zaščiten, zato ga samo občudujmo in ga nikar ne trgajmo. Na poti bomo lahko občudovali tudi kranjski volčič. Med živalmi pa bomo z nekaj sreče opazili vodnega kosa, ki spada med ogrožene živali in je zaščiten.

Tudi v zimskem času je soteska Pekel zanimiva za obisk, saj nas pričaka spokojna tišina, ki jo pogosto presekajo zvoki lomljenja ledu. Pozimi se previsne stene obdajo z belino, po previsnih stenah pa lahko občudujemo zamrznjene slapove. Visoki zamrznjeni slapovi so magnet za ledne plezalce, ki se v zimskem času pogosto poprimejo s temi izzivi narave.

Tudi zgodovina poti v soteski Pekel je zanimiva. Prvo pot so naredili oglarji, ki so spuščali les po strugi. Danes so v soteski največja turistična znamenitost številni slapovi, ki so jih nekoč imenovali šumi. Kot turistična atrakcija, so bili slapovi v soteski Pekel, prvič opisani v Planinskem vestniku že davnega leta 1897. Za pohodnike so bile poti po slikoviti soteski mimo slapov prvič speljane leta 1928. 

Rastlinstvo v soteski Pekel

Zaradi izrednih vremenskih razmer, lahko v soteski Pekel občudujemo mnoge rastline, med njimi tudi zdravilna zelišča in zaščitene rastline. Najbolj zanimive so mesojeda mastnica, avrikelj, dvocvetna vijolica, rumeno milje, dlakavi sleč, tevlje, torilnico in posebnost soteske, kranjski jeglič.

Avrikelj

Avrikelj, Primula auricula, cveti od aprila in junija ali julija. Višinski razpon kjer najdemo to čudovito alpsko cvetlico, je pod gozdno mejo in tudi nad njo, najdemo ga na nadmorski višini do 2300 metrov. Avrikelj je zelnata trajnica, ki ima liste v pritlični rožici, listi so narobe jajčasti in zoženi v listni pecelj. Listi avriklja so mesnati, s celim ali valovitim robom in hrustančasto belo obrobljeni. Peclji klobukastega socvetja presegajo liste, z manjšim ali večjim številom dišečih petštevnih rumenih cvetov.

Avrikelj ima najraje rastišče v skalnih razpokah, na kamnitih traviščih, ustreza mu karbonatna podlaga. V Sloveniji ga srečamo v soteski Pekel, razširjen pa je povsod v Alpah. Kot ledenodobni ostanek ga najdemo tudi zunaj Alp; V Trnovskem gozdu, v Orleški grapi pri Sežani, ki leži na komaj 300 metrov nadmorske višine. Avrikelj pa lahko najdemo tudi na Kočevskem, Zasavju in na Boču.

Kranjski jeglič

Kranjski jeglič, Primula carniolica, je slovenski endemit, ki je ostane ledene dobe. To prelepo cvetlico je prvi našel idrijski zdravnik Janez Anton Scopoli in sicer v okolici Divjega jezera pri Idriji. Takrat te vrste jegliča še ni spoznal za novo vrsto, kot tako so ga označili šele kasneje. Balthasar Hacquet je jeglič posla na Dunaj in tam ga botanik Nikolaus Joseph von Jacquin označil kot novo vrsto. Ime kranjski jeglič je rastlina dobila po deželi Kranjski, saj je takrat ta okraj spadal pod Avstrijsko cesarstvo.

Kranjski jeglič cveti v april in maju, krasijo ga rdeče vijolični cvetovi. Raste v vlažnih soteskah v sklanih razpokah, pa tudi na travnikih v 24 km dolgem pasu južno in zahodno od Ljubljane. Najpogosteje ga najdemo v okolici Idrije, na severnem obrobju Dinarskega gorstva in južno od Ljubljane. Najpogosteje ga najdemo tudi v borovniški soteski Pekel, v Trnovskem gozdu, v bližini Ribnice, Sodražice in na Notranjskem pri Cerknici. V okolici Ljubljane ga poleg soteske Pekle najdemo tudi v Iškem Vintgarju in na Zaplani. Na Gorenjskem raste v dolini Sovre nad Žirmi. 

Kranjski jeglič je zavarovan od leta 1922, zato če ga vidimo ga nikar ne utrgajmo. 

Sveta Ana nad Ribnico – Mala gora 1034 m

Sveta Ana nad Ribnico ali Mala gora, je priljubljena izletniška točka, pot lahko opravimo tudi z otroki. Nad Ribniškim poljem se na eni strani dviga Velika gora 1254 metrov, na drugi strani pa Mala gora, kjer je na 1034 metrih postavljena planinska koča. Do Svete Ane se lahko podamo po več poteh, najbolj priljubljena je pešpot do cerkve, ki se začne na obrobju Ribnice.

Ob cesti bodimo pozorni na smerokaz, ki nas usmeri na Ribniški naravoslovno pot. Pot nas pelje po manjšem gozdu in se nato rahlo dviga med skalami in vrtačami. Pot je dobro shojena tudi pozimi. Po nekaj časa hoje se pot spusti in zravna, kmalu med drevjem opazimo Jamarski dom ob Francetovi jami. Jamarski dom obidemo desno in pričnemo krajši vzpon.

Prečkamo cesto in kmalu pridemo do kmetije Seljan, kjer gre pot tesno mimo hiše, zavije desno in nas spet popelje v gozd. Sedaj se pričnemo spet vzpenjati in kmalu pridemo do usmerjevalne table za Sveta Ana – Koča.

Cerkev Svete Ane in Koča pri Sveti Ani na Mali gori

Pri usmerjevalni tabli za Kočo pri Sveti Ani na Mali gori nas pot nekaj časa pelje po ravnini in nato nas čaka še zadnji kratek vzpon. Kmalu zagledamo lepo cerkev Sveta Ana, ki stoji na mestu, kjer je bilo v železni dobi utrjeno gradišče. Cerkev je zanimiva tudi zato, ker je najvišje ležeča cerkev ribniške župnije in stoji na jasi pod poraščenem hrbtu Male gore. Pri cerkvi se nam odpre razgled proti Veliki gori. Pod cerkvijo stoji planinska Koča pri Sveti Ani na mali gori. Koča je tudi del razširjene Slovenske planinske poti, zgradilo jo je planinsko društvo Ribnica.

Pot od cerkve in planinskega doma na Mali gori lahko podaljšamo do Grmade nad Ortnekom, kar nam bo vzelo še 3 ure hoje. Zanimiv je tudi ogled Sten Svete Ane, do tja bomo potrebovali samo 20 minut. Pri Stenah Sete Ane je ob geodetskem stebru v kovinski skrinjici vpisna knjižnica in tudi žig. Če se sprehodimo še do bližnjega robu, pa se nam ob lepem vremenu odpre prelep razgled do Kamniško Savinjskih Alp in do Julijskih Alp.

Izhodišče do cerkvice Svete Ane na Mali gori in do Koče pri Sveti Ani je na obrobju Ribnice. Od tam nas pot popelje mimo Jamarskega doma pri Francetovi jami in mino kmetije Seljan. Po lahki označeni poti pridemo do cerkve Svete Ane in do Koče pri Sveti Ani. Za pot bomo potrebovali 1 uro in 15 minut, pot je primerna tudi za otroke. Priporočamo: Enodnevni izleti okolica Ljubljane!

Enodnevni izleti okolica Ljubljane: soteska Pekel