Hribi v Sloveniji so neizmerno lepi in tudi dobro obiskani. V današnjem članku se bomo sprehodili po Spodnjih Bohinjskih gorah ali kot jih tudi imenujemo – Peči. Peči so dolg in valovit greben, ki tvori razvodnico med Savo in Sočo. Spodnje Bohinjske gore so del skupine Julijskih Alp, vendar med njimi ni resnično visokih gora. Tukaj vrhovi le poredko segajo čez 2000 metrov, a imajo kljub temu značaj visokogorja.
Gore v tem predelu so pogosto obiskane, preko vse skupine je speljana tudi Slovenska transverzala. Vrhovi so večinoma lahko dostopni, na poti pa je tudi veliko planinskih koč. Mnoge vrhove lahko osvojimo tudi z otroki, večina vrhov pa je privlačna tudi za turne smučarje. V Bohinjskem koncu pa so izredno lepe tudi Fužinske planine, ki so lahko dostopne in primerne predvsem za družinske izlete.
Kazalo
Hribi v Sloveniji
Spodnje Bohinjske gore ali Peči so valovit greben, ki objema planoto Komno in Bohinjsko dolino. Južna pobočja se strmo spuščajo v Baško grapo in proti dolini Soče. Mnoge ture v teh predelih so primerne tudi za manj izkušene planince, pogosto na dobro urjenih poteh vidimo na pohodniškem izletu cele družine.
Do mnogih grebenov v Pečeh segajo tudi naša največja smučišča Vogel in Soriška planina, bohinjska stran grebena pa je posebej privlačna za turne smučarje.
Dravh 1547 m
Dravh ali Travh je 1547 metrov visok hrib, ki se dviga nad Soriško planino. Sam po sebi ta vrh ni nič posebnega, saj do vrha vodi travnato pobočje, ki je lahko dostopno. Vse se spremeni, ko pobočja pobeli sneg. Takrat je lahko tudi dostop do Dravha nevaren, tik pod vrhom je zelo strmo in pozimi pogosto ledeno. Za vsak primer imejmo pripravljene dereze in cepin, pa čeprav samo za nekaj metrov.
Soriško planino in sedlom Vrh Bače, je visok planotast masiv iz katerega se dvigujejo manjše vzpetine. Na Bohinjski strani, precej odmaknjen od glavnega grebena stoji Možic visok 1602 m in je najvišji med temi vrhovi in tudi najbolj obiskan.
Najbližje Možicu in še vedno na bohinjski strani se vzpenja strmi Šavnik 1574 m. Po glavnem grebenu se najvišje vzpnemo na Slatnik 1598 m, vzhodno od grebena pa lahko obiščemo Lajnar 1549 m in Travh ali Dravh 1547 m. Ti vrhovi se vzpenjajo nad Soriško planino in jo oklepajo iz juha in zahoda. Večinoma so ti vrhovi lahko dostopni, v poletnem času so čudovit izlet z otroki.
Dostop Soriška planina – Dravh 1547 m
Do Soriške planine se lahko pripeljemo iz dveh smeri, iz Bohinja in iz Železnikov. V obeh primerih pridemo na Bohinjsko sedlo, ki je tudi izhodišče za našo pot. Iz parkirišča pod smučiščem Soriška planina se usmerimo na makadamsko cesto in po 5 minutah pridemo do koče, tu pa zavijemo levo.
Označena pot vodi ob žičnici. Po zložni cesti gremo do umetnega jezera in tukaj zavijemo levo, tako da imamo vse žičnice na desni. Ta pot ni označena, pelje pa po stranski smučarski progi in precej ozka. Pot nas pelje do grebena, kjer je ograja in tukaj zavijemo levo in nadaljujemo vzpon po precej strmi poti. Kmalu nas pot pripelje do razglednega vrha Dravha 1547 m.
Za pot bomo potrebovali 45 minut, pot je lahka neoznačena steza, imenuje se direktna pot.
Dostop do Dravha v zimskih razmerah
Kadar pa se na Dravh odpravimo pozimi, takrat lahko pot nekoliko spremenimo. Od parkirišča se pri hišici za prodajo smučarskih kart usmerimo levo in pri otroški vlečnici in progi zavijemo desno.
Pot nadaljujemo ob vlečnici in nato sledimo smerokazu za peš pot in za turne smučarje. V času delovanja smučarskega centra, je ta pot običajno lepo shojena. Do vrha bomo potrebovali od 45 do 50 minut.
Če sledimo smučinam turnih smučarjev, bomo brez težav prišli na razgleden vrh. Pot nas bo peljala tudi čez rob smučišča, tukaj je precej strmo in občasno tudi ledeno.
Sedaj je čas za dereze in cepin, če pa je sneg zelo mehak, ju bomo tik pod vrhom prav gotovo potrebovali. Tik pred vrhom je velika skala in od te skale do vrha je samo nekaj metrov, ki pa so lahko zelo nevarni, če naletimo na led. Previdno!
Soriška planina in vrhovi nad njo
Izredno vabljivi pa je Soriška planina in okoliški hribi za smučarje. Na Soriški planini so lepo urejena smučišča, novost so tudi tekaške proge. Posebej priljubljena pa je Soriška planina za turne smučarje. Izhodišče za vse vrhove nad Soriško planino je od parkirnega prostora na Soriški planini. Priporočamo: Enodnevni izleti za družine!
Ljubitelji gora pa bodo seveda vedeli tudi to, da je bilo vedno izhodišče od Koče na Soriški planini, ki smo ji in ji še vedno rečemo Litostrojska koča.
Soriška planina se je razvila v moderno smučarsko središče. Ko se pripeljemo na Bohinjsko sedlo 1277 m, se lahko od tu odpravimo na mnoge ture po okoliških hribih:
- Možic 1602 m – 1 ura
- Lajnar 1549 m– 45 minut
- Slatnik 1598 m – 45 minut
- Travh- Dravh 1547 m – 45 minut
- Ratitovec Altemaver 1678 m – 3 ure
- Črna prst 1844 m– 5 ur
Bogatin 1977 m
Bogatin in Mahavšček sta gori na severozahodnem delu spodnjih Bohinjskih gora. Bogatin je visok 1977 metrov, Mahavšček pa je nekoliko višji, a na pogled bolj čokat. Obe gori lahko seveda obiščemo po različnih poteh, a tokrat se bomo podali na nekoliko daljšo poletno turo in bomo za izhodišče vzeli Kočo pri Savici. Od Koče pri Savici se podamo po dobro poznani poti proti Komni. Preden pridemo do Doma na Komni, gremo mimo smerokazov, ki nam kažejo smer k Črnemu jezeru in Koči pri triglavskih jezerih. Naša pot se nadaljuje proti Koči pod Bogatinom. Koča stoji Na Kraju, na tem mestu je med prvo svetovno vojno delovala avstrijska vojaška bolnica.
Od Koče pod Bogatinom, kjer se seveda ustavimo če je odprta, nadaljujemo pot proti Bogatinskemu sedlu ali prevalu Vratca. Ta del poti je v poletnem času precej obljuden, saj je po njej tudi priljubljen dostop do Krna. Naša pot nas vodi preko pobočja nad dolino Gracija in kmalu pridemo do kraja, kjer je bilo med prvo svetovno vojno taborišče. Na prevalu Vratca nas pot usmeri levo, nekaj časa grizemo strmino in kmalu pridemo do odcepa za Mahavček. Vendar se mi odpravimo po poti naprej v breg in kmalu smo na vrhu Bogatina na 1977 metrih nadmorske višine.
Razgled na vrhu Bogatina: na jugovzhodu nas razveselijo Spodnje Bohinjske gore, vzhodno vidimo Bohinjsko jezero in Pršivec, severovzhod nam nudi pogled na Dolino Triglavskih jezer in proti našemu očaku Triglavu. Pogled na severozahod nam ponudi Lanževico, jugozahod Krn in na jugu naš naslednji vzpon – Mahavšček 2008 m.
Mahavšček – 2008 m
Obisk Mahavščka je smiselno združiti z vzponom na Bogatin, saj je od Bogatina do Mahavščka kratka pot. Z Bogatina se spustimo po strmem in skalnatem pobočju, ki ga prekrivajo šopi trave in drobno kamenje. Kmalu pridemo do manjšega sedla in od tam nas čaka pot navkreber. Pot nas pelje po skalnatem in zložnem grebenu na vrh Mahavščka 2008 m.
Vrnemo se lahko po isti poti, a bolje je, če uberemo pot preko planine Govnjač. To je prelepa planina, izredno slikovita in nekoliko samotna. Najprej se z vrha spustimo do roba travnatega slemena in sledimo poti levo navzdol. Pot nas nato vodi okrog pobočja Vrha Škrli in kmalu pridemo do odcepa za Tolminski Kuk, kjer zavijemo navzdol. Pot se serpentinasto spušča do kotanjaste planote in se na njenem dnu obrne proti severu.
Tukaj se pričnemo spuščati čez skalnati prag in če sledimo oznakam, pridemo na ozko stezo med ruševjem. Steza se poševno spusti na planino Govnjač, kjer naletimo na ruševine iz prve svetovne vojne. Med vojaškimi ruševinami poiščemo pot ki zavije levo in nas popelje čez hrbet poraščen z rušjem. Kmalu nas vijugasta cesta pripelje do Doma na Komni, kjer si odpočijemo pred spustom do Koče pri Savici, ki je naše izhodišče za Bogatin in Mahavšček.
Naše izhodišče za pot na Bogatin 1977 metrov in Mahavšček 2008 metrov, je Koča pri Savici. Od koče preko Komne in mimo koče pod Bogatinom, se najprej odpravimo do Vratc in se od tam povzpnemo na Bogatin. Od Bogatina se odpravimo proti Mahavščku in se od tam vrnemo proti Komni čez planino Govnjač. Za krožno pot bomo potrebovali približno 9 ur, zato je turo smiselno opraviti konec junija ali v začetku julija, ko je dan najdaljši.
Hribi v Sloveniji: Soriška planina – Dravh – Travh 1547 m
