Gojenje zelišč v lončkih

Gojenje zelišč v lončkih lahko postane naše razvedrilo in nadomestilo za zelenjavni vrt. Poznamo mnogo  zelišč in začimb, prav vse pa imajo najbolj intenzivno aromo če če so sveže nabrana in narezana. Če nimamo vrta, lahko v zabojčkih poleg balkonskih rož, gojimo tudi mnoga zdravilna zelišča in kuhinjske začimbe. Prostor za gojenje zelišč mora biti svetel, paziti moramo tudi na to, da v prostoru ni prevroče.

Čez poletje in v jeseni bomo imeli lončke z zelišči na balkonu ali na zunanji polici, v zimskem času pa moramo rastline preseliti na toplo. Najpogosteje je težava presuh zrak v stanovanju, kar lahko rešimo z vlažilniki vode. Za zelišča moramo tudi skrbno izbrati zemljo, ne smemo jih preveč zalivati in gnojiti. Za zasaditev zelišč ne smemo uporabiti zemlje, ki jo uporabimo za sobne ali balkonske rože, saj vsebujejo preveč rudninskih gnojil. Za zelišča je najboljši ekološki kompost, ki vsebuje organske snovi. 

Gojenje zelišč v lončkih

Preden zelišča nasadimo v lončke, se prepričajmo, katera zelišča lahko nasadimo skupaj in katera morajo biti v svojem lončku. Vsako zelišče ima svoje potrebe, zato je za začetek bolje, če sadimo vsako posebej. Kmalu bomo po videzu rastline videli, ali ima vse kar potrebuje za rast. Zelišča, kot so timijan, rožmarin in žajbelj, potrebujejo zemljo pomešano s peskom, gnojila bogata s fosforjem in veliko svetlobe in toplote. Medtem pa melisa in meta na primer bolje uspevata v humusni zemlji, ki dlje časa zadržuje vlago.

Zelišča posadimo v lončke, ki imajo na dnu odtočne odprtine, da bo odvečna voda lahko odtekala v podstavek. če bi se voda nabirala na dnu lončka, lahko povzroči gnitje korenin. Preden lončke napolnimo z zemljo, na dno natresemo glinaste črepinje, da zagotovimo odtok vode. Vse rastline za rast potrebujejo kisik, zato moramo prostor kjer jih gojimo, pogosto zračiti, vendar pazimo, da ne naredimo prepiha.

Čeprav bi želeli vsa zelišča gojiti v stanovanju, nam to verjetno ne bo uspelo, saj potrebujejo preveč svetlobe in kisika. Tako nam v stanovanju ne bodo uspevale enoletnice, kot so  koriander, koper, kapucinka, šetraj, majaron in krebuljica. Bodo pa ta zelišča izredno dobro uspevala na balkonu ali na zunanji okenski polici. V stanovanju nam bo uspeval peteršilj in večina večletnih zelišč in dišavnic: melisa, pehtran, mete, ožepek, kraški šetraj, rožmarin in timijan. 

Rožmarin v lončku

Rožmarin, Rosmarinus officinalis, je majhen, vedno zelen grmiček, ki samoniklo raste na gorskih pobočjih Sredozemlja. Če ima rožmarin ugodne pogoje za rast, doseže tudi do 30 let in zraste v višino do enega metra. Vendar potrebuje rožmarin za takšno rast zaščito pred zimskim mrazom. Če ga gojimo na vrtu, potem ga pred mrazom zaščitimo s smrekovimi vejami. Rožmarin pa dobro uspeva tudi v loncih, tako ga pozimi prestavimo v svetel in hladen prostor.

Zemlja za rožmarin ne sme biti nikoli preveč mokra, drugače pa je skromen in ne potrebuje bogate zemlje. Lonec z rožmarinom postavimo na sončno in toplo mesto. Kadar želimo rožmarin vzgojiti iz semen, ga neposredno na prosto sejemo do polovice maja. Rožmarin lahko razmnožujemo tudi s potaknjenci. Ko doseže naš rožmarin v lončku drugo leto rasti, lahko cvetoče poganjke porežemo in posušimo. Ko so lističi suhi, jih osmukamo in shranimo v papirnato vrečko ali steklen kozarec. 

Sveže rožmarinove lističe in vršičke poganjkov trgamo po potrebi, za dišavo zadošča že majhna količina. Rožmarin dodajamo k mastnim jedem, ko je svinjska pečenka, jagnjetina in v enolončnice s krompirjem, paradižnikom ali zeljem.  Učinkovine v rožmarinu krepijo delovanje srca, sprošča krče in pospešuje delovanje žolča.

Žajbelj

Vrtni žajbelj, Salvia officinalis, Lamiaceae – ustnatice. To dolgo botanično ime izhaja iz besede salvare, kar pomni zdraviti. Vrtni žajbelj je eno izmed najstarejših poznanih zdravilnih rastlin. Poleg tega da je žajbelj dragocena zdravilna rastlina, je tudi okusna dišavnica. Žajbelj lahko gojimo na prostem ali v lončku. Sveže žajbljeve liste dodajamo kot dišavo k solatam, ribjim jedem, k divjačini in jagnjentini. Ko nasadimo mlad žajbelj moramo biti potrpežljivi, saj ima prvo leto še zelo nežno aromo. rastlina namreč šele v drugem letu rasti oblikuje vse aromatične snovi. 

Žajbelj nasadimo na suho in sončno mesto, če pa ga gojimo v lončku, ga vedno postavimo na sončno stran. Tudi žajbelj lahko vzgojimo iz potaknjencev, zato najprej kupimo eno rastlino in jo kasneje razmnožimo. Žajbelj ki raste na prostem, moramo pozimi zaščititi pred mrazom, dovolj je, če ga pokrijemo s smrekovimi vejami.

Kljub zaščiti bodo nadzemni deli pomrznili, a pomembno je, da ohranimo koreniko. Če žajbelj raste v zavetju, bodo na pomlad pognali novi poganjki. Za sušenje žajblja poganjke režemo od drugega leta rasti naprej. Kasneje, ko je grmiček že večji, lahko tudi do trikrat na leto režemo poganjke. 

Sušenje žajbljevih listov traja nekoliko dlje kot pri drugih zeliščih, ker ima žajbelj bolj mesnate, nagubane liste. Ko je žajbelj v lončku star že nekaj let, zacveti s prelepimi vijoličnimi cvetovi.

Žajbelj se čudovito obnese v lončkih, k vzgoji zelišč v lončkih lahko pritegnemo tudi otroke. Posadimo jim nekaj preprostih zelišč in otroci naj sami skrbijo za njih. Otroci radi sodelujejo pri vseh vrtnih opravilih, če pa nimamo vrta, jih pritegnimo k gojenju zelišč in zelenjave na balkonu. 

Peteršilj

Listni peteršilj, Petroselinum crispum, izhaja iz vzhodnega Sredozemlja in je najpogosteje uporabljena dišavnica pri nas. Poznali so ga že stari Grki in Rimljani, uporabljali so ga kot sveto rastlino in zdravilno zelišče. Peteršiljev čaj je močan diuretik, ki ga uporabljamo tudi pri shujševalnih dietah. 

V balkonskih zabojčkih lahko gojimo gladkolistni ali kodrastolistni peteršilj. Kadar želimo peteršilj uporabljati tudi za dekoracijo jedi, potem nasadimo kodrolistnati peteršilj, za boljšo aromo pa nasadimo gladkolistni peteršilj. 

Na prosto sejemo peteršilj marca ali aprila, vedno ga sejemo na drugo gredo. Če sejemo peteršilj v balkonske zabojčke, moramo zemljo vsako leto zamenjati, drugače bodo listi rumeneli ali celo odmrli. Peteršilj ne mara preveč mokre zemlje, prav tako pa tudi ne preveč suhe zemlje, zato ga moramo previdno zalivati. Nizke temperature ga motijo ko je še v mlajšem stadiju razvoja, najbolj pa ga ogroža korenjeva muha. 

Sveži listi peteršilja so bogat vir vitamina C. V 100 gramih svežih peteršiljevih listov je kar 125 mg vitamina C. V zabojčke lahko zasadimo tudi korenski peteršilj, ki ima gladke in zelo okusne liste. Razvije bele, mesnate korenine, ki jih so nepogrešljive pri kuhanju goveje juhe in drugih enolončnic. Sveže peteršiljeve liste lahko tudi žvečimo za preprečevanje slabega zadaha. 

Gojenje zelišč v lončkih: