Rak na danki je bolezen, za katero zbolijo ponavadi starejši od petdeset ali šestdeset let in tej populaciji je tudi namenjen presejalni program svit.
Ko so mi postavili diagnozo rak na danki, še nisem dobila vabila da oddam vzorec blata, niti me zdravniki niso opozarjali, da lahko zbolim za to obliko raka, čeprav sem že vrsto let imela hude zdravstvene težave. Zdravili so me za pljučnicami, ki so se pojavljale vsako leto ob istem času, ves čas vnete oči, hude bolečine v hrbtu, hujšanje, nespečnost….
Skratka težave so se vrstile ena za drugo, vedno sem se zalizala, nikoli pa me zdravniki niso vzeli preveč resno, saj sem bila v dobri kondiciji. Ves čas sem bila na nogah, tako da sploh nisem vedela, kako izčrpana sem pravzaprav.
Julija 2014 pa sem končno omagala in si priznala, da je z mano nekaj hudo narobe. Šla sem v zdravstveni dom, kjer so me površno odpravili z antibiotiki, vendar sem šla nazaj in zahtevala napotnico za gastro ambulanto v Ljubljani.
Še isti dan so me zadržali v bolnici, takoj so mi naredili kolonoskopijo in takoj so mi povedali diagnozo – rak na danki, ki je žal zdržala vse ostale preiskave. Diagnozo rak so mi postavili 18.julija...na moj rojstni dan…tako da sedaj dvojno praznujem, ha,ha
RAK NA DANKI – PO ODSTRANITVI TUMORJA SLEDI STOMA
Težko je sprejeti in se sprijazniti, da imaš raka v četrtem stadiju, še težje pa se je sprijazniti, da te po operaciji čaka stoma.
Stoma, o njej res nisem vedela ničesar, samo slišala sem, da bolniki, ki imajo težave z črevesjem, dobijo nekakšno vrečko. Zame je vse to bilo skrivnostno, ko pa sem začela iskati informacije na spletu, me je šele začelo biti strah.
Svojega kirurga sem prosila, da stoma ne bi bila moja nova spremljevalka….žal, brez nje ne bi preživela.
Kazalo
Prvo srečanje z ileostomo
Ko sem se zbudila po dolgi in težki operaciji, prva misel ni bila vrečka, pač pa zavedanje, da sem še živa….Nenadoma mi je bilo vseeno ali bom imela vrečko ali ne, važno je, da sem preživela operacijo. Po enem mesecu na intenzivni negi sem prvič stopila na noge, bila sem shujšana in ko sem se pogledala v ogledalo, sem ugotovila, da imam na obrazu vse premaknjeno…usta so bila čisto drugje, pa oči…Po slikanju glave so ugotovili, da me je med operacijo nekakšna hipna možganska kap, ki naj ne bi imela posledic…se bo sčasoma pokazalo.
Sestra na abdominalnem oddelku nama je z možem pokazala, kako se stoma oskrbi, očisti in kako se vrečka zamenja. Ko sva prvič po operaciji videla rano na trebuhu, sva onemela. Res ni bilo lepo. Sestra naju je pomirila, da bo sčasoma lepše, da imam zelo lepe šive. Zelo je pohvalila mojega operaterja, docenta dr. Jelenca, vsem nam je bilo jasno, da mi je rešil življenje.
Doktor Jelenc mi je obljubil, da mi bo v roku enega leta zaprl obvod in bom lahko spet normalno hodila na stranišče.
Leto dni življenja s stomo
Rak na danki terja svoj davek. Po dolgem zdravljenju s kemoterapijo, obsevanjem in po težki operaciji sem bila fizično in psihično izčrpana. Vsega skupaj sem imela kakšnih 38 kilogramov, bila sem v depresiji, še vedno sem se bala za svoje življenje…..
Poleg vsega pa je moje življenje po novem usmerjala stoma. V Sloveniji živi veliko bolnikov s stomo in večina se je naučila dokaj normalno živeti. Obstaja tudi združenje ILCO, ki pomaga bolnikom premagovati začetne težave in nudijo prijetno druženje.
Veliko koristnih nasvetov, pa je tudi na spletni strani presejalnega programa svit.
Jaz sem imela ves čas hude težave. Vrečka mi je zaradi vnete kože odpadala, posledično sem se morala ves čas tuširati in menjati oblačila. Najraje se je odlepila, ko sem bila kje v mestu, ali ko sem imela oblečene bele hlače. Vendar sem sčasoma tudi jaz zaživela dokaj normalno, hodila sem v hribe in kolesarila, ves čas je bilo treba pač polagati pozornost na bližino stranišča.
Zaprtje ileostome
Po osmih mesecih pa so se začele hude bolečine v ledvenem delu hrbtenice in doktor Jelenc se je odločil, da mi ileostomo zapre.
Tako sem se junija 2015 poslovila od svoje Ančke, kakor sva jo z možem poimenovala. V zdravilišču v Rogaški Slatini sem spoznala veliko ljudi, ki imajo doživljenjsko stomo, pa so vseeno srečni in nasmejani ljudje. V najlepšem spominu mi je ostala Breda iz Maribora, njena stoma se je imenovala PIPI.
Zato naj ta prispevek končam z mislijo na vse ljudi, ki poznajo to hudo bolezen – rak na danki in je njihov življenjski sopotnik stoma.
Da se še enkrat zazremo vase in premislimo, kaj na nam pomeni naše zdravje.
Po 6 letih…..
No, še sem tukaj! Pet let je pri diagnozi rak nekakšna prelomnica in ko preživiš pet let si se verjetno zmazal. Žal so kemoterapija in obsevanja pustila nekaj posledic. Tako sem se v teh petih letih srečala z kar nekaj zdravstvenimi težavami.
Največja težava so bili hudi krči in bolečine v črevesju in občasno uhajanje blata. V nekako treh letih se je tudi to uredilo in prebava se je nekoliko umirila.
Začele pa so se težave s hrbtenico in tako so mi leta 2019 operirali hernijo, ki pa se je takoj v začetku leta 2020 ponovila. Zaenkrat operacija še ni možna, malo se me uštimali v zdravilišču v Moravskih toplicah, kamor sem pravzaprav šla zaradi luskavice.
Po vseh neprijetnostih se mi je pojavila še luskavica, kar je verjetno posledica vseh zaužitih zdravil. Ampak, še sem tu, še se borim!
Po 7 letih
No po sedmih letih od diagnoze rak na danki, je stanje sledeče...Hudi izbruhi luskavice, posledično izredno boleči sklepi, postavili so mi diagnozo sporiatični artritis. Vendar gremo dalje…kljub bolečinam, povišanem holesterolu, pa visok pritisk.
Z možem poskušava živeto čim bolj aktivno, letos sva veliko hodila v hribe, najlepše je bilo romanje po Triglavskih jezerih. Bolezen me ne ovira, živa sem, gremo naprej!
Kako živim po 8 letih po diagnozi rak?
Čeprav bi srčno rada rekla da sem čisto ok…žal to ne morem zavpiti na glas. Moje telo je zaradi kemoterapije, obsevanj in težkih operacij prizadeto, razna vnetja se redno vrstijo, bolečine v sklepih so ves čas prisotne. Tako so bolečine postale del mojega življenja, imam krasno zdravnico, ki me razume in skupaj iščeva metode za lajšanje bolečin. A vseeno….
Leta 2022 sem prepotovala Italijo, vse do Palerma smo se podali. Veliko časa sem z družino preživela na morju. Slana voda in sonce pomagata lajšati bolečine.
Leto 2022 je bilo krasno...končno sem premagala mojo najljubšo goro – Jalovec! Bilo je naporno, a občutek ko prideš na vrh in se zazreš v daljavo, je nepopisen. Res si nisem mislila, da bom to še doživela. To leto sva se z možem tudi prvič skupaj podala na Triglav…on že neštetokrat.
Skratka, trudim se, borim se, hodim v hribe, kuham, pišem in objavljam v mojih spletnih straneh. Če ste prišli do konca mojega zapisa, naj vas povabim na moje spletne strani. To je moje novo delo od doma, ne zaslužim veliko, a nekaj je zraven pokojnine.
Poglejte, berite, delite, kuhajte….potujete
Več o raku debelega črevesa in danke, si lahko preberete TUKAJ!
