DSC03952-225x300Rodila sem se poleti pred 49 leti, v mojo družino sem prišla pozno, šest let za mojo sestro, zato so me klicali “pošobancek“.


To je stara
koroška besedaki pomeni da so nekaj podrzali skupaj. No, tako so me podrzalimogoče je zmanjkalo malo materiala, saj sem že celo življenje bolj suhe sorte.

V otroštvu mi je bilo velikokrat dolgčas, zato sem ves čas iskala akcijo, rezultat tega pa so bile takšne in drugačne lumparije. Dolgčas se je nehal, ko sem začela hoditi v šolo in se naučila brati.

Takrat sem odkrila nov svet, svet knjig, čaroben in nikoli dolgočasen in v tem svetu živim še danes. Kljub branju in precej dobremu šolskemu uspehu , mi ni uspelo končati drugega kot poštno šolo. Že več generacij so v moji družini poštarji in nekako sem tudi jaz pristala tam.

Ni kaj, varna služba, vendar precej stresnakar mi bo verjetno pritrdilo veliko zaposlenih na pošti. Hitro po srednji šoli sem se poročila z mojim dolgoletnim fantom in že pri dvajsetih dobila deklico Jasmino. Bila je čudovit in lep dojenček, z možem sva bila zaljubljena vanjo.

A žal se je naša sreča končala, ko je Jasmina pri šestih mesecih zbolela za hudo obliko epilepsije. Začelo se je mučno in dolgotrajno zdravljenje, veliko energije smo porabili za njeno rehabilitacijo. Žal pa tega stresa ni zdržal najin zakon in ko je imela Jasmina pet let sva ostali sami. Preselili sva se v Dravograd blizu mojih staršev in nekako živeli naprej.

V tem času sem spoznala novsega partnerja in nato se je vse zgodilo s svetlobno hitrostjo. Zanosila sem in preselili sva se v Bohinj. Na srečo sem dobila službo na pošti. Dobila sem čudovitega sina Dejana, rdečelasega in živahnega. Čakalo naj bi nas prelepo življenje, a nikoli ni tako kot si želimo,a ne?

Jasmina je začela obiskovati šolo, Dejan je šel kmalu v vrtec, jaz pa nazaj v službo. In moj partner je začel hoditi domov vse kasneje. Tako smo burno živeli kakšnih sedem, osem let, potem pa sem naredila verjetno življenjsko napako, a takrat tega pač nisem mogla vedeti.

Kupila sem ogromno stanovanjez ogromno hipoteko. Preselili smo se in začeli obnavljati stanovanje, odnosi med nama z mojim nesojenim možem so postajali vse slabši. Ko je hčerka končala srednjo šolo in sin osnovno, sem se odločila, da je bolje, da greva narazen.

Spet sem ostala sama z otroci, hipoteko in kupi neplačanih računov. No, treba je bilo delati. Začela sem poleg službe na pošti kelnariti po gostilnah, vsak prosti trenutek sem delala. Hči je bila na ekonomskem faksu, sin na računalniški šoli in štiri leta smo se borili, a sem vedela, da tako ne bo šlo najprej. Res ni šlo, v roku dveh let smo izgubili vse premoženje, jaz pa sem po tridesetih letih trdega dela pristala v osebnem stečaju.

Takrat pa sem spoznala svojega sedanjega moža, takoj sem vedela da je to tisto ta pravo. Od prvega trenutka sva se popolnoma ujela. Preselila sem se k njemu v Ljubljano, življenje je bilo čudovitoZdružila sva ljubezen do športa in hribov, jaz sem tekla, kolesarila, on je smučal..,nekako je bilo prav, da se odločiva za poroko.

A žal, usoda je zopet posegla vmes in julija 2014 so mi odkrili raka na danki.Šok, žalost, nejevera. Moja jeza, zakaj jazzakaj zdaj, kaj pa poroka, pa moja ljubezen? Začelo se je boleče zdravljenje, najprej kemoterapija in obsevanje, vmes pa priprave na poroko. Bruhanje in slabost, ožanje poročne obleke, strah, če bom sploh prestala poročni obred.

Bilo je super. Na kmečkem turizmu, v vinski kleti je bil prelep obred, ob meni so bili moji najljubši sorodniki, prijatelji, ob meni sta bila moja zlata otroka, mama, sestra in vsi ki jih imam rada. Celo noč sem plesala, bila je čudovita poroka.

Ko pa je adrenalin popustil, sem se sesula in za dolge tri tedne pristala na onkološkem inštitutu. Sestavili so me skupaj, shujšala sem na 44 kilogramov, prijatelji so se porazgubili……….

Novembra sem prestala težko operacijo, kljub pomislekom marsikoga sem jo preživela. Dobila sem ileostomo, se pravi umetno ritko na trebuhu. Sledilo je šest ciklusov kemoterapije, ki so me zopet prikovali v bolnico, zopet sem komaj preživela, prijateljev ni bilo več, samo moj zlati mož.

Junija so mi zaprli ileostomo in začele so se grozne posledice obsevanja in kemoterapije.

Bolečine pri odvajanju blata, bolečine v hrbtu, slabostnespečnost. Pristanem v protibolečinski ambulanti na močnih opiatih in morfinih, pa seveda psihiater in antidepresivi. V tem času je umrl tast v starosti 93 let, tašča je ostala sama pri 90 letih in žal dementna. Moj mož je že prej skrbel za starše, sedaj pa je moral popolnoma prevzeli skrb za mamo.

Takšno je bilo in je moje življenje, čeprav se ponekod bere kot grozljivka, naj povem, da rada živim.

Ljubim knjige, pisanje, naravo.
Ljubim s
vojega moža in moje otroke.
Kljub vsemu se imamo lepo in se borimo vsa
k dan posebej.

Karmen